Kako se utrdba nemškega nacionalizma v 20. stoletju kaže svetu danes? Morda se odgovor skriva v dejstvu, da je eno od najdejavnejših društev v mestu društvo meščanskih žena, bolj poznano pod imenom Goldhaubenfrauen, katerih podpis najdemo v novourejenem mestnem parku, pa tudi marsikje drugje. Morda pa odgovor najdemo na pokopališču Šentrupert, ki sicer leži zunaj obzidja historičnega Velikovca. Na zahodni strani pokopališča so našli zadnji počitek pripadniki vseh mogočih z nemškim rajhom povezanih vojska, vojaki, ki so na Koroškem umrli po koncu 2. svetovne vojne tudi še 25. maja 1945. Na drugem, vzhodnem koncu pokopališča pa počivajo ostanki pripadnikov partizanskih in britanskih enot, ki so padli na Svinjški planini.

Šolske travme in Steinacherjev park
Vodenega sprehoda po Velikovcu z Zdravkom Haderlapom se je udeležil tudi Štefan Sienčnik starejši iz Dobrle vasi. Ta nam je pred nekdanjo glavno šolo, ki jo je nekoč obiskoval, pripovedoval spomine na čas šolanja v Velikovcu. V glavni šoli je moral skoraj vsako stvar trikrat ali štirikrat napisati ali narisati, preden so bili učitelji z njo zadovoljni. Po besedah Sienčnika starejšega ne zato, ker bi bil slab učenec, temveč zaradi znašanja nemškonacionalno nastrojenega učiteljskega zbora nad mladeničem, ki ni skrival svojega izvora. Kot je še dejal Sienčnik, je šele po koncu šole ugotovil, da fant, s katerim si je leta dolgo delil šolsko klop, govori isto materinščino in prav tako prihaja iz slovensko govoreče družine, da pa v vseh teh letih, ko sta skupaj sedela, ni spregovoril niti besedice slovensko. Podobne izkušnje je na poklicni šoli v Velikovcu imel tudi Zdravko Haderlap, ki je dejal, da je bila "vsaj polovica učiteljskega zbora nemško nacionalno usmerjena, medtem ko so v vodstvu šole sedeli sami nekdanji nacisti". Poleg nekdanje glavne šole (danes HAK) Štefana Sienčnika je danes spominski park za Hansa Steinacherja, organizatorja priključitve dežel z nemško govorečim prebivalstvom tisočletnemu nemškemu rajhu. V poklicni šoli, ki jo je obiskoval Haderlap, pa danes domuje AMS.

Prizorišče bombnega napada UDBE
Ustavili smo se tudi v Mestnem muzeju, kjer je desno krilo posvečeno ljudskemu verovanju, levo pa koroškemu plebiscitu. Vodja muzeja Robert Wlattnig nam je predstavil zgodovino mesta v 20. stoletju s posebnim ozirom na dvakratno jugoslovansko zasedbo mesta (1918 in 1945). Na vprašanje, ali je tudi zanj koroški prastrah umrl s Titom, kot je nedavno izjavil Andreas Mölzer, je Wlattnig odgovoril, da je bil v trenutku objave novice o Titovi smrti skupaj s starejšo ženo, ki je planila v jok. In to zato, ker se je ženska, ki je dvakrat doživela jugoslovansko zasedbo mesta, bala posledic nestabilnosti, ki bo sledila Titovi smrti. Zanj je ta prastrah umrl v trenutku, ko je osamosvojena Slovenija priznala obstoječo mejo z Avstrijo. S 15 leti je Wlattnig doživel bombni napad na muzej, ki ga je izvedla jugoslovanska tajna služba UDBA. Ko je počilo, se je nahajal streljaj od muzeja, iz katerega je mimo njega pritekla okrvavljena bombašica. Po besedah Wlattniga je Republika Avstrija še danes Korošcem in Korošicam dolžna pojasnilo o tukajšnjem delovanju UDBE, ta pa je pod ključem na Dunaju. Kritiziral je, da dežela Koroška ni obeležila 50-letnice ortstafelšturma s primerno razstavo, "ni pa problem 900 tisoč evrov nameniti za leto pokojnega arhitekta Güntherja Domeniga".

Neznano v znanem
Sprehod po Velikovcu smo zaključili s pogostitvijo v kulturnem gostišču Prinz Johann. Pogostitev nam je pripravila Manuela Fritz, po okusni jedi so se omizju razvezali jeziki. Prav v izmenjavi osebnih izkušenj med udeleženci je vsakokrat največji čar odkrivanja neznanega v znanem v spremstvu Zdravka Haderlapa.