Sin slovenske matere se je kot Matija Ahacel v Gorenčah/Gorentschach na avstrijskem Koroškem rodil leta 1779, umrl pa je leta 1845 kot Mathias Achazel v Celovcu.

S svojimi prizadevanji je na prehodu 18. v 19. stoletje odločilno pripomogel pri preobrazbi dotlej nizko donosnega in samooskrbnega kmetijstva na Koroškem. O njegovem življenju in delu je 31. marca pri Primku na Reki spregovoril profesor Werner Drobesch z Alpsko-jadranske univerze v Celovcu.

Koroška je bila na prelomu 18. v 19. stoletje v prehodu iz kmetijske v industrijsko družbo. Pomen začne pridobivati rudarstvo, medtem ko je kmetijstvo še vedno večinoma samooskrbno in ne ekonomsko naravnano.

Ahaclevo nadarjenost je prvi prepoznal župnik Franc Hudelist iz Šentjakoba. Ta ga je na svoje stroške poslal na gimnazijo v Celovec in dalje na licej ter študij filozofije. Izjemen talent je pokazal Ahacel za matematiko. Pri 22 je postal nadomestni profesor za matematiko na celovškem liceju. Šest let pozneje je bil tam imenovan za profesorja. V tem času je v Celovcu deloval Johann Bürger starejši, ki se je ukvarjal s problematiko dviga produktivnosti koroškega kmetijstva. Njegova predavanja je obiskoval mladi Ahacel, ki se je vnel za izboljšave kmetijske proizvodnje.

Potomcu malih kmetov je v kontekstu njegove dobe uspel izjemen družbeni vzpon

Leta 1811 je postal Ahacel član in svetnik koroškega združenja poljedelcev, predhodnice današnje Kmetijske zbornice Koroške, leta 1820 pa profesor za kmetijsko vedo na liceju. Je avtor kampanj za vpeljavo krompirja, detelje in modernega pluga na Koroškem, uvajal je nove, donosnejše sadne sorte, posvečal se je študiju vremenoslovja in pisal za Liste za agrarno gospodarstvo in industrijo, v katerih se je zavzemal za izboljšanje travnikov in gmajn s ciljem splošnega zvišanja produktivnosti. Bil je učitelj poznejšega škofa Antona Martina Slomška ter botanika Fridrika Velbiča, ustanovni član Koroške hranilnice, koroške Glasbene družbe, deželo pa je zastopal tudi v Avstrijski industrijski družbi.

Poročil se je s pripadnico nižjega plemstva Caroline von Platzer. Leta 1933 je objavil svojo zbirko slovenskih ljudskih pesmi iz Koroške. Po vpeljavi slovenščine na seminarju za duhovnike v Celovcu je seminarju podaril svojo zbirko slovenskih knjig. Kot je povedal profesor Werner Drobesch, se sodobnik jezikoslovca Jerneja Kopitarja ni nikoli sramoval svojega skromnega kmečkega porekla in maternega jezika.