Pomen te partizanske zmage nad elitno SS, ki je veljala za nepremagljivo, je bil izjemnega pomena za občutje koroških Slovencev. 6. aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija napadla Jugoslavijo, 14. in 15. aprila 1942 je nacistični režim s pomočjo domačih pomagačev in oblastnikov ter na povelje rajhsfirerja SS, Heinricha Himmlerja, odgovornega tudi za krepitev nemštva, pregnal v Nemčijo na stotine slovenskih koroških družin in začel deželo etnično čistiti. S tem je brutalno izvajal Hitlerjev ukaz "Napravite mi to deželo spet nemško!" in uresničeval bolne poplebiscitne sanje svoječasnega deželnega upravitelja Arthurja Lemischa, da je treba deželo v roku enega rodu ponemčiti.

Pregon rojakov in pa takratni vojaški razvoj druge vojne sta kot mrtvaški prt in nepredirna mora legla čez koroške Slovence. Zato je vest o porazu esesovcev na Robežah proti partizanom učinkovala neverjetno osvobajajoče, ljudem je vlila poguma in upanja, predvsem pa prepričanje, da nemški vojaški stroj ni nepremagljiv, prav tako pa tudi ne nacistični režim. In da upor ni neuspešen.

Zaradi dežja so predstavniki ZKP in borčevskih organizacij pri spomeniku položili le vence, proslavo pa prenesli na kamping Rož na Kočuhi, kjer je po uvodu Mirjam Zwitter-Šlemic in po pozdravu Milana Wutteja, predsednika ZKP, zgodovinar Valentin Sima osvetlil ozadja in izid boja ter pomen dogajanja postavil v današnji čas. Spomenik je ZKP postavila 2. 9. 1973, že istega leta, 16. 9. 1973 je bil razstreljen, 24. 10. 1976 pa ga je ZKP obnovila.

Kot je dejal Valentin Sima, so se že leta 1941, po nemškem napadu na Jugoslavijo in ustanovitvi OF, pojavili prvi partizani na Koroškem in delovali na območju med Peco in Rutami nad Baškim jezerom, namen pa je bil predvsem krepitev uporniške zavesti. Bitko na Robežah je najbolje opisal zgodovinar Marjan Linasi v svoji knjigi Koroški partizani. 25. avgusta 1942 proti večeru se je 1. bataljon Savinjskega odreda, znan kot Kranjčev bataljon, poimenovan po komandantu Francu Poglajnu-Kranjcu, utaboril v Šelandrovem gozdu nad Robežami. Bataljon se je na poti na Štajersko izognil nemški ofenzivi Enzian ter čez Karavanke prišel na Koroško in preko Sel na Robeže. Med pripravami na utaboritev ga je napadla enota SS-divizije Westland, stacionirana v kasarni SS-Junkerschule v Dhovšah/Lendorf pri Celovcu (danes Khevenhüllerje- va kasarna). Le delu borcev je uspelo zagrabiti za orožje, drugi so se razbežali. Z oboroženo skupino sta Franc Poglajen in komisar Jože Menih-Rajko šla v protinapad. Ko so partizani ranili komandanta in utišali strojničarja, so esesovci, podoficirski naraščaj, začeli bežati in partizanom prepustili zajeten plen. Padlo je šest esesovcev, na partizanski strani pa so bile tri žrtve. Bataljon je po hudih hajkah in bojih prispel jeseni leta 1942 na Štajersko. Valentin Sima je svoj nagovor zaključil z besedami, da je odpor legitimen in potreben tudi danes, ko gre za naš obstoj, za naše pravice, za naš jezik.