V knjigi Die Finkensteiner Haus- und Flurnamen se je avtorica Luise Maria Ruhdorfer posvetila bekštanjskim imenom domačij. V knjigi ne najdemo le popisa hišnih imen, temveč tudi razlaga izvora in pomena imen, kar je avtorica navedla v nemškem jeziku. Vključila pa je tudi pojasnila, kaj je huba ali polna kmetija, kaj je pol ali četrt kmetija in kaj je kajža.

V drugem delu so zbrana stara ledinska imena, torej imena travnikov, polj, gozdov, potokov, jezer, poti, skal, gora in drugih površin. Na dvojezičnem turističnem zemljevidu trške občine Bekštanj iz leta 2015 (ponatis 2018) je navedenih 512 ledinskih imen in kar 425 – torej 83 odstotkov – jih je slovenskega izvora, npr. Blato, Brdo, Breg, Cesta, Črni vrh, Dobje, Potok itn. Prvi Slovani so prišli okoli leta 560 po Kristusu in so začeli ustanavljati t. i. obrambne dvore. Ta posestva so okoli leta 1000 prvič razdelili, nekaj stoletij kasneje pa so nastale vasi s kmetijami in kajžami. Ta razvoj je botroval nastanku hišnih in drugih poimenovanj. Npr. naša gmajna je že od začetka priseljevanja pomenila skupni les, torej gozd za skupno uporabo.

Kulturno izročilo poimenovanj je ustno prehajalo iz roda v rod. Okoli leta 1770 so začele nastajati katastrske knjige. Merili so parcele ter v knjige zapisovali površine in imena lastnikov. Kmetje pogosto niso znali nemško, geometri oz. pisarji pa ne slovensko, zato je prišlo do nekaterih zapisov imen, ki jih tudi strokovnjakinja Ruhdorfer ni mogla natančno razvozlati. Hišna imena oz. imena domačij so nastajala vse do leta 1960, potem pa so v zemljiških knjigah prevladovale številke parcel. Da se domača imena hiš, domačij ter imena polj, grap, potokov, pobočij, travnikov itd. ne bi izgubila, jih je Unesco leta 2010 razglasil za nesnovno kulturno dediščino človeštva, kar pomeni, da jih je vredno dokumentirati in raziskovati, predvsem pa ohranjati za naslednje generacije.

V tretjem delu knjige se je avtorica posvetila napisom na nagrobnih kamnih, spominskih tablah, spomenikih padlim borcem v prvi in drugi svetovni vojni, nasprotnikom nacizma itd. Zgodovinska obdobja so oblikovala naša pokopališča in mesta spominjanja, saj se zrcalijo v izbiri materialov, v barvah, nenazadnje pa tudi v izbiri jezika, pri čemer je prisotnost slovenskih napisov vse manjša.