Uradne proslave ob obletnici koroškega plebiscita sicer niso več, vsaj ne na deželni ravni, v znamenju agresivne nemškonacionalne gonje na račun slovenske manjšine – čeprav ne primanjkuje tradicionalnih manifestacij, o katerih ne moreš trditi, da so izraz enakopravnega sožitja v deželi in objektivnega prikaza zgodovinske stvarnosti. Tako so na primer občanke in občani občine Bistrica pri Pliberku dobili letak, na katerem vabita krajevna organizacia KAB (Kärntner Abwehrkämpferbund) Bistrica/Globasnica in bistriški župan Hermann Srienz na spominsko slovesnost, ki se še odvija po starem vzorcu – medtem ko na primer občina Globasnica že desetletja vabi na dvojezično slovesnostt skupno s slovenskimi in nemškimi društvi.

Obletnica plebiscita pa je tudi priložnost, da se spomnimo ljudi, ki so pred plebiscitom ter zlasti na plebiscitnem glasovanju 10. oktobra 1920 samem izkoristili edinole svojo demokratično pravico. Nenazadnje uradna Koroška vedno spet poudarja, da je pri plebiscitu šlo edinole za odločitev v znamenju demokracije in samoodločanja.

Zgodovinska resničnost se seveda močno razlikuje od politične propagande. Zelo kruto je to na primer občutil že pred plebiscitom legendarni selski župnik Alojzij Vavti, ki je moral v zadnjem trenutku zbežati pred folksverovci, sicer bi ga ubili. To pa sta na lastni koži občutila tudi Janez Vospernik (1868–1948), stari oče dolgoletnega ravnatelja Slovenske gimnazije Reginalda Vospernika, ter njegov brat Matija Vospernik (1873–1952), nenazadnje pa tudi Janezov sin Tomej Kupper, ki je bil priljubljen učitelj v Šmiklavžu pri Beljaku, po plebiscitu pa je izgubil službo. Po mučnih prizadevanjih, da bi lahko spet zaslužil denar za preživetje svoje družine, s katero se je naselil v Šentrupertu pri Velikovcu, jo je našel kot revizor slovenskega zadružništva.

Leta 2011 je založba Baum izdala izpod peresa Reginalda Vospernika knjigo Zweimal aus der Heimat vertrieben, die Kärntner Slowenen zwischen 1919 und 1945 - Eine Familiensaga. Ta publikacija je medtem docela pošla, zato je pred kratkim izšla pri Mohorjevi založbi predelana in bistveno dopolnjena 2. izdaja. V tej izdaji je objavljena zgodovinsko osnovana spremna beseda založnika Wilhelma Bauma, ki je bila predvidena že za prvo izdajo. Hkrati je spremna beseda v aktualni izdaji bistveno razširjena in dopolnjena z razpravo koroško-slovenskega zgodovinarja Avguština Malleja. Obe besedili dajeta temeljit vpogled v tedanje narodno- in kulturnopolitične razmere.

V žarišču biografij je zlasti Janez Vospernik, oče Reginaldove mame Barbare Vospernik (1901–1971). Izhajal je iz Zgornjih Jezerc in je leta 1909 kupil Glažarjevo posestvo v Podravljah. V prvih desetletjih 20. stoletja je bil znan tudi kot zavzet organizator in odličen govornik, prav tako kot ognjevit zagovornik samostojnega političnega in gospodarskega življenja koroških Slovencev ter odločen nasprotnik nemškega nacionalizma. Nemški nestrpneži so v času plebiscitnih bojev masivno ogrožali njegovo življenje. Zato je moral januarja 1919 ponoči nemudoma zapustiti lasten dom in ob strelih nemških skrajnežev zbežati južno čez Dravo, kjer so kontrolirali območje vojaki države SHS. V Podravlje se je lahko vrnil šele po plebiscitu, 14. maja 1920, in je leta 1921 postal prvi predsednik Zveze slovenskih zadrug. Aprila 1942 pa je, kot piše njegov vnuk Reginald, "doživel ostareli Janez Vospernik ponovni pregon". Že pripravljenega na transport v Hitlerjev rajh v zbirnem taborišču ob Žrelski cesti v Celovcu ga je v zadnjem hipu rešila intervencija hčerke Barbare.

Tudi Janezov brat Matija Vospernik je doživel podobno usodo. Tudi on se je posvetil občinski politiki. Dvakrat so ga občani izvolili za župana, pred plebiscitom pa so tudi njemu grozili s smrtjo in je moral zbežati na južno stran Drave. Ko se je lahko vrnil domov na kmetijo, so ga 2. maja 1919 brez navedbe vzroka aretirali in prisilno internirali na Zgornjem Koroškem. Po plebiscitu pa je bil kot številni drugi pripadniki slovenske narodne skupnosti izpostavljen zaničevanju in diskriminaciji nemškonacionalnih zmagovalcev.