Na zadnji dan letošnjega vrelega poletja smo se učenci dopolnilnega pouka slovenščine v Splitu- Kekci odpravili na podeželje, v Slovenijo. Skupaj s Piko Nogavičko smo ga odkrivali na 28. Pikinem festivalu v Velenju.

Letošnja tema festivala »Pika odkriva podeželje« je bila očitno zelo dobro sprejeta, saj se je festival zaključil z rekordnim dnevnim obiskom.

Splitski otroci, učiteljica in spremljevalke smo zares uživali v sončnem popoldnevu in v pestro ponujenih vsebinah aktivno spoznavali podeželje, lepoto Velenjskega jezera, obdanega s prijaznimi zelenimi hribi in delček naše oboževane Slovenije, mojega rojstnega kraja.

Otroci so ustvarjali v kreativnih delavnicah, uživali v gledaliških, lutkovnih in glasbenih predstavah, umetniških četrtih, tematskih razstavah, športnih in pustolovskih dogodkih, jahali ter sodelovali v mnogih zabavnih in izobraževalnih dogajanjih na prostem.

Nepozabno.

Utrujeni smo se po celodnevnih razburjenjih in presenečenjih zazibali v sen v prelepem Prenočišču Mraz, v tišini, sredi gozda. Prijazna domačina Zlatko in Dora sta toplo poskrbela za naše ugodje.

Zgodaj zjutraj nas je čakala nova avantura. Ob zadnjem pogledu na Celjski grad (obljubili smo mu, da ga obiščemo) smo se z različnimi vlaki in tiri, v bitki s časom in zamudo vlakov, z bojaznijo pred napovedanim dežjem, popeljali proti Zagrebu.

Naše želje so bile uslišane. Nebo je bilo sicer preteče, toda odprlo je svoje dežnike in nas nagradilo z oblačnim, suhim popoldnevom, ki smo ga preživeli v Maksimiru. Srečanje z živalskim svetom je otrokom veliko doživetje, zelo lepo urejen Maksimir pa jim je ponudil tudi mnogo priložnosti za igro in sprehode.

Bolj razburljivega in zanimivega zaključka dneva in našega izleta si nismo mogli predstavljati. Priredil nam ga je Muzej iluzij na Ilici. V kalejdoskopu nenavadnih oblik, optičnih prevar, virtualnega sveta in igri ogledal so v njem preživete tri večerne ure, sicer že zelo utrujenih nog, minile v hipu. Kar nismo se mogli ločiti od tega nadvse čarobnega mesta.

Nočno potovanje domov smo dosanjali vsak po svoje in srečno prispeli na prvi peron.

Prepričana sem, da vsega doživetega: srečanja s Slovenijo, z našo metropolo Zagrebom in njenimi zanimivostmi, predvsem pa prijateljskega druženja, ne bomo nikoli pozabili.