V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je do oktobra na ogled razstava Sosedje Slovenci – Slovenci na Hrvaškem, ki prikazuje večstoletno delovanje slovenske narodne skupnosti v sosednji državi. Nastala je v sodelovanju z Inštitutom za narodnostna vprašanja, njeno sporočilo pa je namenjeno predvsem Slovencem iz matične domovine. Zgodovina slovenstva na Hrvaškem je namreč širši slovenski javnosti skorajda neznana. Tako je denimo malo znano, da v sosednji državi danes živi nekaj več kot 10.500 Slovencev, ki so povezani v 15 kulturnih društev. Kar šest od teh jih deluje v Istri. Prvo slovensko društvo na Hrvaškem je bilo ustanovljeno v Pulju že leta 1886, je povedala predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman, ki je skupaj s Heleno Janežič iz NUK-a poskrbela za postavitev razstave: »Razstava je namenjena predvsem Slovencem v Sloveniji, da se seznanijo s tem, da slovenska skupnost na Hrvaškem obstaja, živi in deluje. Gre tako za zgodovinski prikaz kot prikaz stanja danes. Predstavljeni so pomembni posamezniki, ki so delovali na Hrvaškem, slovenska društva, ki so delovala v preteklosti, pa tudi današnja slovenska kulturna društva. Trenutno jih je petnajst vključenih v Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem, dve - bolj gospodarski združenji- pa delujeta izven nje. Žal, na razstavo nismo mogli vključiti vsega. Prikazan je zelo majhen delček tega, o čemer se je pisalo, in kar je do sedaj raziskano.«

Slovenci so na Hrvaško nekoč prihajali iz ekonomskih razlogov

V šestdesetih letih 20. stoletja so Slovenci na Hrvaško prihajali iskati delo. Razlog, ki se danes na Hrvaškem zdi povsem nerazumljiv, razlaga Barbara Riman: »Ko svojim študentom povem, zakaj so Slovenci nekoč prihajali na Hrvaško, se najprej vsi začnejo smejati. Razumljivo, ker se danes Hrvati odseljujejo v Slovenijo in dlje na zahod Evrope. Po mojem mnenju se Slovenci danes selijo na Hrvaško iz precej lepših razlogov. Dekleta in fantje prihajajo sem na dopust, spoznajo domačinko ali domačina, se zaljubijo in se preselijo na Hrvaško.«

Nekateri Slovenci pa v sosednji državi živijo od nekdaj, poudarja Barbara Riman:

» Predsednik sveta slovenske narodne manjšine Primorsko-goranske županije in predsednik Slovenskega kulturnega društva Snežnik iz Lovrana Vasja Simonič, pravi, da na Hrvaškem obstaja tudi skupina Slovencev, ki ni prišla od nikoder. V nekem intervjuju je povedal, da ga Slovenci večkrat sprašujejo, od kod prihaja, Hrvati pa, od kod se je priselil. Včasih se ob takih vprašanjih razjezi in pove, da je tu, na Hrvaškem, od vedno. In tudi ta skupina Slovencev je zajeta na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici.«

Slovence na Hrvaškem na razstavi spoznavamo skozi gradivo, ki ga hrani NUK : na ogled so stare fotografije, stare razglednice, novinarski članki iz starejših slovenskih časopisov. Veliko gradiva so prispevala tudi sedanja slovenska društva, med drugim tudi izdelke, ki jih ustvarjajo članice in člani.

Vloga slovenskih društev na Hrvaškem je danes predvsem negovanje slovenskega jezika in slovenske kulture, poudarja naša sogovornica : »V okviru društev delujejo tradicionalne sekcije – dramske, folklorne, pevski zbori, v nekaterih imajo tudi kreativne skupine. Tako, da je slovenstvo na Hrvaškem danes v glavnem folklorizirano. Pogrešamo pa slovenske šole, slovenske vrtce, raziskovalne in znanstvene centre, da bi potem to slovenstvo lahko zaživelo tudi na drugih področjih.«

»Zgodovina slovenskih društev je čudovita zgodba.«

Barbaro Riman je od nekdaj zanimala zgodovina slovenstva na Hrvaškem. Z njo se je ukvarjala že v doktorski disertaciji, to poletje pa je izšla tudi njena knjiga Slovenska društva na Hrvaškem. Pripoveduje o nastanku, razvoju, delovanju, pa tudi zamiranju slovenskih društev v sosednji državi od konca 19. stoletja pa do leta 1991. Izdala sta jo Svet slovenske narodne manjšine Primorsko-Goranske županije in Inštitut za narodnostna vprašanja. Knjiga je namenjena vsem, ki bi želeli spoznati del zgodovine slovenstva v sosednji državi.

Zgodovina slovenskih društev na Hrvaškem je za avtorico knjige čudovita zgodba dragocenega vpogleda v preteklost življenja Slovencev v sosednji državi: »Ko gre za slovenska društva, je zame to ena čudovita zgodba. Zato, ker je to nekaj, kar človek lahko dejansko vidi in občuti. Da so Slovenci tu živeli in pustili svoje sledi.«

Prvo slovensko društvo na Hrvaškem je delovalo že leta 1886 v Pulju. Pulj je bil pomembno vojaško pristanišče in veliko Slovencev je tja prišlo iskat delo. Zlato obdobje slovenskega organiziranja v društva pa je bil čas med obema svetovnima vojnama. Zanje je bilo značilno dvoje – ohranjanje slovenskega jezika in kulture ter nudenje podpore rojakom: »Recimo, društvo na Sušaku, ki je delovalo med dvema vojnama, je med cilje zapisalo, da rojakom, ki so iz Julijske krajine pobegnili v Kraljevino Jugoslavijo, pomaga pri iskanju dela.«

Pozabljena slovenska dekleta

V obdobju med obema vojnama slovenska društva najdemo še v Osijeku, Splitu, Slavonskem Brodu. V Zagrebu je delovalo več kot 14 različnih društev: » To so bila različna društva: študentsko, Katoliško društvo Triglav, Slovensko katoliško društvo Danica, pa dekliška društva, ki so bila namenjena izključno ženskam, ki so delale v Zagrebu. Na ta dekleta velikokrat pozabljamo, pa vendar je po nekaterih ocenah med obema vojnama tu zaposlitev našlo več kot deset tisoč Slovenk. Bile so gospodinje, čistilke, guvernante, nižje kvalificirana delovan sila. Odvisne so bile od svojega delodajalca, In če je ta morda zbolel, ali pa so dobile odpoved, mnoge niso imele niti toliko denarja, da bi se vrnile v svoj rojstni kraj. Zato so bila ta dekliška društva, kot Marijina družba, Ognjišče in Naš dom, izjemno pomembna. Dekletom so nudila stanovanje, pomagala so jim pri iskanju zaposlitve.«

Društva so velikokrat tekmovala med seboj, katero bo v svoje vrste privabilo več članov: » Na Reki sta delovali Katoliško društvo Liburnia in Slovensko društvo Reka, ki si je kasneje nadelo ime Klub ščipalnik. In v Slovencu lahko preberemo, kako je katoliško društvo pozivalo Slovence, predvsem dekleta, naj ne hodijo v gostilno na Kantrido, ker tam samo jedo in pijejo za ubogo Slovenijo, naj se ne včlanjujejo v to nemoralno društvo ter naj se raje pridružijo njim, ki so dobro društvo.«

Slovenci v Sloveniji drugače gledajo Slovence na Hrvaškem

Večino podatkov za knjigo je Barbara Riman črpala iz starih časopisov. Zaveda se, da verjetno ne bo nikoli mogoče do konca raziskati zgodovine slovenskih društev, ki so delovala na Hrvaškem: » Imamo pa občutek, da Slovenci, ne samo na Hrvaškem, ampak Slovenci na območju nekdanje Jugoslavije, niso prioriteta, ko gre za različne znanstvene projekte in raziskovanje. Moram poudariti, da spomini, ki jih imajo Slovenci na Hrvaškem, odhajajo, in da je verjetno zdaj zadnji čas, da se začne z raziskovanjem, ker drugače bomo izgubili vse tisto, kar bi lahko izbrskali in zapisali.«

Tako razstava, kot knjiga o rojakih v sosednji državi sta jo pripeljali do spoznanja, da Slovenci v Sloveniji precej drugače gledajo na Slovence na Hrvaškem, kot slednji vidijo sebe: »Na nek način smo zanje ena zelo arhaična skupina, ki govori zelo čudno mešanico slovenščine in hrvaščine, s čudnimi naglasi. Pa vendar, želim povedati, da so Slovenci na Hrvaškem pustili zelo močen pečat v hrvaški kulturi. In upam, da se rojaki iz matične domovine naslednjič, ko bodo kot turisti šli na Hrvaško in bo iz avtomobila z registrsko oznako Reka ali Zagreb izstopil nekdo, ki govori slovensko, ne bodo ustrašili.«

Danes na Hrvaškem živi le še 10.517 Slovencev. S knjigo želi avtorica povedati, da so na Hrvaškem pustili neizbrisno sled. Za zdaj jo lahko prebiramo le v hrvaščini, do konca leta naj bi izšel tudi slovenski prevod.