V goriškem Kulturnem domu bodo danes ob 18. uri predstavili knjigo Mitje Jurna »Il quarto cavaliere – L’apocalisse dell’attacco dei gas sul Monte San Michele il 29 giugno 1916«. Avtorja bo predstavil novinar Andrea Bellavite. Pred nocojšnjo predstavitvijo smo se z Jurnom pogovorili o njegovem raziskovanju kraških bojišč prve svetovne vojne.

Mitja Juren je znano ime med goriškimi raziskovalci in poznavalci prve svetovne vojne. Posebno pozornost naš sogovornik posveča Krasu in sledem, ki so jih tam pustili poltretje leto dolgi spopadi. Skoraj ni pobočja, dolinice ali kraške vrtače, ki bi je Juren ne poznal in se o njej tudi podrobno dokumentiral. Spoznanja in dokumentacije iz raznih arhivov je zbral in objavil v številnih knjigah, brošurah in drugih publikacijah. Med najinim srečanjem pred nekaj dnevi mi je Mitja z upravičenim ponosom povedal, da je avtor ali soavtor že desetih knjig v slovenščini, italijanščini ali dvojezični obliki. Njegove knjige in druge spise, ki vsebujejo tudi veliko fotografij in drugih dokumentov, radi vzamejo v roke tudi zgodovinarji in drugi proučevalci krutih dogodkov prejšnjega stoletja, saj predstavljajo resno in odlično osnovo za nadaljnje raziskave. Pri tem je Mitja potožil, da mu veliko preglavic delajo stiki z založniškimi hišami in tiskarnami, pa tudi številne predstavitve ga precej obremenjujejo.

Pogovor z Mitjo Jurnom je vselej prijeten, saj gre za sogovornika, ki zna v »rafalni« obliki najti in povedati pravi in logičen odgovor na vsako, še tako zapleteno vprašanje. Čeprav gre za mlajšega raziskovalca, so mu dolgoletne izkušnje in znanstven pristop pomagali k razumevanju, pravilni razčlenitvi in presoji dogodkov, pa tudi odkrivanju in prepoznavanju majhnih in neznatnih detajlov na porumenelih fotografijah. Prav fotografiji Mitja posveča veliko pozornosti. Kot je sam pojasnil, je vsako fotografijo potrebno zelo podrobno proučiti, če je potrebno tudi s pomočjo povečevalnega stekla. Ob opremi, oznakah na uniformah in kapah ter posnetih postojankah in morebitnih napisih, veliko povedo tudi izrazi na obrazih vojakov in njihova drža.
Z Mitjo se poznava že veliko let, saj sva oba »zastrupljena« z dogajanjem iz tistih strašnih let, ki so pomenila pravo dramo za vojake na fronti, še bolj pa za tisoče civilistov, ki so morali na vrat na nos zapustiti svoje domove in odtavati v večletno begunstvo. Poleg opustošene dežele so jih po povratku domov čakale velike politične spremembe, saj so naši kraji zamenjali gospodarja. Tujec je zamenjal tujca.

Zgovorni Juren, ki je doma na Peči v sovodenjski občini, mi je marsikaj povedal o svoji privrženosti krajevni zgodovini. Ta ga je zanimala že v osnovni in nižji šoli. Zlasti so ga pritegovale arheologija in vede, ki zadevajo iskanja, odkrivanja in spoznavanja. Naravnost požiral je knjige, ki so povezane s temi panogami. Med te so sodile tudi, še do pred dvajsetimi leti dokaj redke, knjige o prvi svetovni vojni, ki so ga spodbudile, da se je začel temeljiteje ukvarjati s tem poglavjem krajevne zgodovine. Na podlagi zapisov, je pričel obiskovati kraje nekdanjih spopadov in se na licu mesta seznanjati s krutimi dogodki, ki so tako korenito posegli v našo pokrajino. Obiskoval je kraje v celotnem Posočju, največ pozornosti pa namenil Krasu, ki mu je, kot Pečanu, tako rekoč na dosegu roke. Nekaj težav je pred osamosvojitvijo Slovenije povzročala meja, ki poteka nad Gabrjami, Dolom in Jamljami in seka prav območja, ki jih je zajela vojna. Zaradi nedostopnosti so ti kraji dolgo let veljali za tabu območja, kar je po drugi strani pripomoglo, da so številni vojni sledovi ostali nedotaknjeni. S padcem meje so tudi ti predeli postali cilj številnih proučevalcev in izletnikov.

K vsemu temu je Mitja dodal, da že kakih 30 let obiskuje nekdanjo fronto, kar je nadgradil s temeljitim brskanjem po arhivih. Ti obiski so mu navrgli celo goro dokumentov, fotografij in drugega materiala. Navezal je tudi stike s sorodnimi »dušami«, ki rade zahajajo na Kras. Večstranski stiki in prijateljske vezi z domačimi in tujimi proučevalci so prispevali, da se domači predali, police in računalniški arhiv vse bolj polnijo z raznimi dokumenti.
Zaradi poznavanja terena, je Mitja tudi drugače »pod pritiskom«. Razne skupine ga rade povabijo, da jih vodi pri odkrivanju manj znanih območij Krasa in da jim razloži, kaj vse se je tam dogajalo. Ne gre pozabiti, da je kar 10 let sodeloval z društvom Vipava s Peči, ki je enkrat letno prirejalo tematske pohode po raznih območjih goriškega Krasa. Zdaj s podobnimi pobudami sodeluje z doberdobskim društvom Mladost.

Klepet z Mitjo Jurnom je nastal ob izidu njegove zadnje knjige Il quarto cavaliere – L’apocalisse dell’attacco dei gas sul Monte San Michele il 29 giugno 1916 (kar bi lahko prevedli kot Četrti konjenik apokalipse). Knjiga je napisana v italijanskem jeziku in je nastala v soavtorstvu z Nicolo Persegatijem iz Verone, po naročilu založbe Gaspari iz Vidma in na namig italijanskega obrambnega ministrstva. Knjiga obravnava avstro-ogrski plinski napad na fronti med Martinščino in Debelo Grižo 29. junija 1916, ki je terjal več tisoč žrtev. Knjigo so pred kratkim predstavili v Salonu knjige v Turinu, pred nekaj dnevi pa v Lokandi Devetak na Vrhu. Po mnenju avtorja, gre za enega najbolj podrobnih opisov dogajanja v tistih nesrečnih dneh, kajti vse dosedanje publikacije tisti vojni tragediji posvetijo le nekaj vrstic. Avtorja sta uporabila pisno in fotografsko gradivo iz muzeja v Martinščini, iz vojaških arhivov v Rimu, na Dunaju in zlasti v Budimpešti, kajti tisti del fronte so v glavnem zasedali madžarski polki. Za napad je avstro-ogrska stran uporabila 3000 plinskih jeklenk s smrtonosno mešanico klora-fosgena, prav toliko pa jih je držala v rezervi. Še danes se zgodovinarji sprašujejo, kam so izginile te jeklenke!

Knjigo so tiskali v tisoč izvodih in je med bralci naletela na veliko zanimanja. Če se bodo našli pokrovitelji, je pojasnil Mitja Juren, niso izključeni prevodi v slovenščino, pa tudi nemščino in madžarščino. Četrti konjenik apokalipse, ki predstavlja vojno in smrt, bi si to zaslužil.

Več novic na www.primorski.eu