ŠPETER - Potresi maja in septembra leta 1976, ki so močno prizadeli Furlanijo in Posočje, so pomembno poglavje v zgodovini Slovencev na Videmskem. Zato se je Inštitut za slovensko kulturo odločil, da ob njihovi 40-letnici priredi serijo srečanj na to temo in tisto obdobje analizira z različnih vidikov. Na prvem srečanju, ki je bilo v četrtek v občinski dvorani v Špetru, je bil govor zlasti o družbenem in gospodarskem stanju pred potresom in po njem ter o obnovi.

Že takoj po potresu je prišla na dan velika medsebojna solidarnost, pomagali so vsi, velik je bil tudi prispevek kulturnih društev, ki so bila že od nekdaj zelo aktivna. Za zelo posrečeno potezo pa se je tedaj izkazala odločitev deželne vlade, ki jo je vodil Antonio Comelli, da dodeli avtonomijo posameznim občinam. Župani so tako začasno postali neke vrste deželeni funkcionarji, ki so bili neposredno odgovorni za obnovo na ozemlju, ki so ga upravljali, je povedal Giuseppe Firmino Marinig. To je omogočilo sprejemanje ukrepov, ki so bili odgovor na realne potrebe ljudi, medtem ko so se domačini prej bali, saj je bilo nezaupanje do italijanske države veliko. Upravitelji pa so bili tu pozorni tudi na to, da se upoštevajo navade, kultura in jezik teh krajev, niso pozabili na cerkvice, priložnost pa so izkoristili tudi za izdelavo razvojnih načrtov (za industrijske cone in drugo). Pri vsem tem so aktivno sodelovali tudi vaški odbori, ki so nastali povsem spontano. Nekateri župani so načrtovana dela razdelili v manjše sklope in tako omogočili, da so se na razpise za obnovitvena dela prijavili tudi krajevni obrtniki in podjetja. S tem so se tudi izognili gradbenim špekulacijam. Vse večje pa je bilo sodelovanje s Slovenijo, saj so imeli slovenski strokovnjaki že več izkušenj na področju protipotresne gradnje. Nezaupanja je bilo vedno manj, v Ažli je nastalo tudi podjetje z mešanim kapitalom, v Benečiji pa se je krepila identitetna zavest in so začeli v vedno večji meri zahtevati spoštovanje jezikovnih pravic. V naslednjih letih je nastal tudi načrt za dvojezično šolo, pri čemer je Marinig izpostavil vlogo Paola Petriciga, Valentina Simonittija in nato staršev, ki so se odločili, da svoje otroke vpišejo vanjo.

O tem, kako so strokovnjaki z Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij pomagali pri obnovi v Benečiji in Reziji, je podrobneje spregovoril Miha Tomaževič. V Sloveniji so prvi predpisi za potresno odporno gradnjo nastali že leta 1956 (izšli so kot odredba) po potresu v Ilirski Bistrici. Leta 1964 so na tej podlagi v Jugoslaviji pripravili zvezne predpise. Razvili so tudi metode za računanje potresne odpornosti. Bili so dejansko prvi, ki so se z vsem tem ukvarjali. Novo tehniko obnove so preizkusili že po potresih v Banji Luki in Skopju ter v Kozjanskem, v Benečiji pa so usposabljali izvajalce, delavce slovenskega podjetja Benedil, nadzorovali projektante in tudi drugje pripravljali izobraževalne seminarje. Zavod je poskrbel tudi za tri tipske primere rekonstrukcije kamnitih hiš z injektiranjem in povezovovanjem z zidnimi vezmi. Lep primer je bila hiša v Bardu, ki so jo nameravali porušiti, a so nato slovenski strokovnjaki ocenili, da jo je mogoče popraviti. Poskus je bil uspešen, saj je prestala septembrski potres. Slovenski strokovnjaki pa so sodelovali tudi pri pripravi deželne zakonodaje glede obnove v FJK.

Beneški arhitekt Renzo Rucli pa je svoj prispevek namenil gradbeni kulturi, saj je bila ruralna arhitektura del identitete beneškega prostora. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se začele na gradbenem področju pojavljati nove metode, novi materiali in nove težnje, kar je negativno vplivalo na zgodovinsko tipično arhitekturo. Ker so bili Benečani revni in si niso mogli privoščiti vseh posegov, pa je bila škoda omejena. Po potresu je prevladala želja, da se ohrani arhitekturno dediščino, kjer je to mogoče. V veliko pomoč je bil pri tem tudi deželni zakon, ki je bil koristen tudi za krajevne gradbince in obrtnike, predvsem pa je izrecno omenjal ohranitev krajevne zgodovinske arhitekture in upoštevanje kulturnih ter etničnih vidikov. Pregledanih je bilo 1850 hiš, od katerih so jih popravili 1600. Med temi so bile 3 v Reziji, 23 v Bardu, 7 v Tipani, 112 v Nadiških dolinah in 12 v Prapotnem. Rucli je še ocenil, da je bil potres dejansko konec kmečke civilizacije, kar zadeva ruralno arhitekturo pa poudaril, da jo je treba ohraniti, kjer obstaja, posvaril pa je pred imitacijami pri novih gradnjah.

Naslednje srečanje bo v sredo, ko bo govor o »Kulturnem prebujenju« po potresu. Poročevalci bodo Renato Quaglia, Živa Gruden, don Marino Qualizza in Iole Namor, slišati pa bo mogoče tudi pričevanja iz Kanalske in Nadiških dolin ter iz Slovenije.

Več novic na www.primorski.eu