Pesništvu, ki je lahko tudi sinonim za »domače okolje, nacionalno opredeljenost in univerzalnost«, je bil posvečen mednarodni pesniški teden, ki je konec junija potekal v kitajski deželi Sečuan. Udeležilo se ga je okrog petdeset domačih in tujih pesnikov. Med literati iz Galicije, Gruzije, Kostarike, Peruja, Slovaške, Maroka ... je bil tudi Marko Kravos.

Tržaški pesnik pravi, da so ga tja povabili kot književnika malega naroda in z obmejnega, narodno mešanega prostora. To svojo specifiko je poudaril tudi v referatu, ki ga je napisal za pesniško antologijo Na krilih vetra in je izšla v sklopu pesniškega festivala. V njej so objavljene tudi Kravosova biografija in tri pesmi, ki jih je v kitajščino prevedla pesnica in prevajalka Zhao Si, »prijazna in občutljiva sogovornica, ki je iz angleščine v kitajščino že prevedla dve pesniški zbirki Tomaža Šalamuna«. V besedilu, ki ga je prebral tudi udeležencem pesniškega srečanja, je Kravos poudaril tradicijo obmejnega prostora in njegove prednosti. »Spomnil sem na poslanstvo, ki ga imamo književniki ob meji, ko pletemo vezi med Slovenci in Italijani. In izpostavil nekatere avtorje teh krajev, na primer dva avantgardna in prepoznavna pesnika kot sta Srečko Kosovel in Tomaž Šalamun. A tudi Claudia Magrisa, ki je verodostojno orisal srednjeevropsko identiteto, in Borisa Pahorja, ki v svojih romanih opisuje tragično usodo manjšine in zagrizeno zavzetost za svoboščine ljudi.«

Sicer pa se je v svojem referatu dotaknil tudi glavnih tem srečanja: pesništva, nacionalne opredeljenosti, lokalnosti, univerzalnosti. »Biti pesnik pomeni – povedati se da le z nikalnim obratom! – ne biti brezčuten, biti občutljiv in sočuten, ljubeč: do sebe in lastne individualnosti, do svoje človeške okolice, do stvarstva, ki me obdaja.«

Pesniški teden v Sečuanu sta priredila Zveza pisateljskih društev Kitajske in Društvo književnikov etnične skupine Noshu, ki so del naroda Ji. »Jijev je okrog devet milijonov, največ v deželah Sečuan in Junan, pa tudi zunaj Kitajske, na primer v Laosu. Njihova večtisočletna kultura izvira baje iz Tibeta. Spoznali smo skupnosti Noshu, Mosho, ki živi že v pogorju Himalaje, anhajsko etnično skupnost ... Organizacija je bila res brezhibna, na nogah smo bili od 7. do 23. ure, na sporedu smo imeli številne dogodke, na katerih smo nastopali z njihovimi glasbeniki, pevci, folklornimi skupinami. Vse dogajanje je bilo deležno velike medijske pozornosti, odvijalo pa se je trojezično: v jezikih ji-noshu, kitajščini in angleščini.«

Glavni pobudnik festivala je bil pesnik Jidi Majia. »Ljudje ga častijo kot preroka, je tako rekoč narodni pesnik nacije Ji. Piše epske in narodno-buditeljske pesmi. Očitno je, da uživa podporo krajevnih in centralnih oblasti, njegova dela so prevedena v številne jezike, predlagajo pa ga tudi za Nobelovo nagrado. Povedal mi je, da so njegove pesmi že prevedene v italijanščino in da bi bil vesel tudi slovenske izdaje.«

Kravos pravi, da je v Sečuanu in posebno v mestu Hichang čutiti željo in potrebo po večjih stikih s svetom. »Ljudje so nasmejani in marljivi. Le redki znajo angleško, tisti, ki jezik obvladajo, pa so bili vpreženi v posredovanje med njimi in nami. Tamkajšnja družba se zelo hitro razvija, polno je delovišč, gradijo se infrastrukture, cesti, parki. Veliko pozornost namenjajo tudi kulturi in etnični identiteti, kateri posvečajo celo muzeje.«

Kako pa se pesnik, tržaški Slovenec, počuti sredi tega dela sveta, ki je tako različen od domačega? »Nevidnega in pomembnega hkrati,« se nasmehne. Nastopa na pesniškem festivalu v Sečuanu se zelo veseli, saj je tam spletel tudi nova spoznanja. »Takoj po vrnitvi sem dobil vabilo za objavo svojih pesmi v dveh korejskih revijah. Obeta se preboj slovenske tržaške poezije na azijske trge,« se pošali Kravos, ironični in šaljivi pesnik, ki ne verjame »v boga, ki se nikdar ne smeji«, kot je zapisal v Dionizovi, pesmi, ki je njegov estetski in življenjski credo. In je sedaj v antologiji Na krilih vetra dostopna tudi kitajskim bralcem.