Šele ko se je v petek zmračilo, se je na kraških gmajnah zaiskrilo in temno noč so razsvetlili živahni ognjeni zublji svetoivanskih kresov. Suho dračje in listje, ki so ga člani društev – ki vestno skrbijo, da ne bi ta navada izumrla – že popoldne grmadili na kupe, so se takoj vneli in plameni so se dvigali visoko v nebo, da je bilo svetlobo videti že od daleč. Ker pa se z ognjem ni pametno igrati, so ob robu kresov dogajanje ponekod nadzirali člani civilne zaščite, drugo pa je bilo poskrbljeno za vodo, ko bi ognjeni zublji podivjali. Brezvetrje je pripomoglo, da je bila povsem izsušena okolica varna.

Tudi na Tržaškem v številnih vaseh vneto ohranjajo tradicijo prižiganja kresov na predvečer 24. junija, na god sv. Janeza Krstnika. Ob ognju se iz leta v leto zbirajo številni domačini in radovedneži, kajti kres je vselej tudi enkratna priložnost za druženje ob pogrnjenih mizah in pristni kapljici. Ponekod so ob ognju zaplesali, drugod so zapeli ali zaigrali, tako da je bilo vzdušje še bolj čarobno. Kresovanja za mnoga kulturna društva pomenijo tudi slovo od delovne sezone ter začetek poletnega premora.

Prižiganje kresov spremlja tudi tradicija pletenja svetoivanskih venčkov, ki temelji na ljudskem verovanju v magično in zdravo moč rastlin, nabranih na kresni večer – sicer pa so prav tako čarobne, če jih naberemo nekaj dni prej. Po tradiciji naj bi žene lanski venček vrgle v kres, letošnjega pa obesile na vhodna vrata domov, da bi obvaroval družine pred nesrečo in boleznijo.