BAZOVICA - Štirje bazoviški junaki so postali simbol prvih antifašistov v Evropi, simbol odpora proti represiji in zatiranju vsega slovenskega. Po 86 letih, odkar so Ferdinanda Bidovca, Franja Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša, 6. septembra 1930. leta, ob 5. uri in 43 minut, ustrelili na bazovski gmajni, je ta gmajna še vedno kraj, ki Slovence v Italiji združuje – nekateri se vsako leto tam srečamo, druge pa združuje posredno, saj je tudi veliko takih, ki na tradicionalno proslavo ne prihajajo več, vendar je spomin na bazoviške junake tudi zanje še vedno živ.

Nedeljsko svečanost, na kateri se je zbralo nekaj sto ljudi, sta povezovali Elena Husu in Tatjana Malalan, zapela pa so dekleta Dekliške vokalne skupine Primorsko iz Mačkolj ter Ženska vokalna skupina Barkovlje, pod vodstvom Aleksandre Pertot. Sodelovali so glasbeniki Ivan Suppani, Florjan Suppani, Matej Perčič in Marino Zobin ter Godbeno društvo Viktor Parma iz Trebč. Na častni straži so stali taborniki RMV ter skavti SZSO. Uvodoma je pozdravil predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, sledil je recital Danijela Malalana in Nikle Petruške Panizon, ki ga je pripravila Olga Lupinc.

V prvih vrstah so sedeli minister slovenske vlade Gorazd Žmavc, generalna konzulka Republike Slovenija v Trstu Ingrid Sergaš, poslanka v rimskem parlamentu Tamara Blažina, deželna svetnika Igor Gabrovec in Stefano Ukmar, podpredsednik Pokrajine Trst Igor Dolenc, predsednik pokrajinskega sveta Maurizio Vidali, predsednika krovnih organizacij Rudi Pavšič in Walter Bandelj, župani in županje občin ter ostali predstavniki partizanskih, borčevskih, antifašističnih in veteranskih organizacij iz Slovenije, Italije in Hrvaške.

Pred mikrofonom je navzoče pozdravil minister Gorazd Žmavc, ki je poudaril pomen in ohranjanje slovenstva v naših krajih ter podal misel, da moramo v današnjem svetu, kjer so večkrat na prepihu osnovne človekove pravice, graditi boljšo bodočnost v duhu odprtosti in sprejemanju raznolikosti.

Delegacije so ob žalostinki Žrtvam na spomenik položile vence.

Svečana govora so organizatorji letos prvič zaupali dvema ženskama: prva je na oder stopila deželna odbornica Furlanije Julijske krajine Loredana Panariti. Spomnila je na grozovita zgodovinska dejstva, ki so v prejšnjem stoletju tlačila slovenski živelj, slovensko besedo in kulturo. »Minilo je veliko let, danes živimo v Evropi in smo lahko ponosni evropski državljani v prostoru, kjer se spoštuje različnost in pravice vsakogar. Kljub temu moramo priznati, da je ta Evropa danes v globoki krizi in njeni državljani izgubljajo zaupanje vanjo.« Panaritijeva je mnenja, da je rešitev lahko samo v konkretnem izvajanju principov, na katerih je Evropa nastala: med temi je prvi v vrsti antifašizem. »Če se bomo odrekli vrednotam antifašizma, se bomo odrekli boljšemu svetu, svetu, v katerem bi se borili proti tistim, ki rušijo demokratična načela.« Bazoviški junaki niso bili pogumni, pravi Panaritijeva: »Njihov upor je bil sad obupa, bil je nuja: upor je namreč v vseh svojih pomenih kolektivna izbira, predvsem pa politična, v svojem najglobljem pomenu.« Zaključila je s citiranjem predsednika države Mattarelle: »Vedno je čas za upor, naša naloga pa je, da v Evropi širimo pot k slogi.«

V slovenščini je priložnostni govor podala šolnica in predsednica Paritetnega odbora Ksenija Dobrila. Kar nekajkrat jo je prekinil aplavz občinstva. Uvodoma je podala pogled na Bazovico, kjer se vsako leto zberemo: proslavljanje žrtev naše preteklosti je vse prej kot neaktualno v današnjem času, ki v vojnih žariščih dnevno terja nova in nova življenja. Kdor pozna preteklost našega naroda, se danes zaveda tudi potrebe po solidarnosti in proaktivni vpetosti. V naši zavesti so namreč plameni Narodnega doma, pogorišča knjižnic in kulturnih ustanov, zaplenjena slovenska beseda, ponižanja, razseljenost, aroganca fašističnih sodišč, spominja Dobrilova. »Vse to strnjeno in prepleteno nam pomeni Bazovica.« Na tej gmajni pa smo tudi za to, »da vztrajamo pri zahtevi, da se v Italiji opravi jasnejše soočenje z zločini fašizma. Tu smo tudi zato, ker nekateri hočejo na novo pisati zgodovinska dejstva, pa tudi zato, ker nekdo iz razkošnih kardinalskih soban poveličuje narodno izdajstvo kot vrednoto.« Dobrilova je kritična tudi do udejanjanja manjšinskih pravic: kamen spotike so raba slovenščine v javni upravi, dvojezični napisi in smerokazi, šumniki v slovenskih priimkih in še marsikaj: za vse to si moramo dnevno prizadevati in se dnevno soočati s preprekami. Pri tem je kritična predvsem do političnih elit: ni namreč realno pričakovati, da bi se vsak pripadnik slovenske manjšine vsakodnevno boril za uveljavljanje slovenske besede, to mora opravljati politika in izvajati sistemske rešitve. »Kot slovenska narodna skupnost bi morali konkrektno ocenjevati politične stranke in zastavljati svojo volilno naložbo za stvarne rešitve ter upravitelje sproti postavljati pred odgovornost neizpolnjenih dejanj.« Izpostavila je tudi dejstvo, da uradna deželna politika pri utemeljevanju avtonomije FJK skoraj nično izpostavlja njeno večkulturno stvarnost: zakaj ne opravi bistvenega koraka v smeri razširjenega uvajanja slovenskega jezika v italijanskih šolah?

Kljub inertnosti politike, pravi Dobrilova, se veča želja po učenju slovenskega jezika. V prvi vrsti gre zasluga za to slovenskim šolam, ki v svoje vrste sprejemajo otroke italijanskih družin. Pri tej jezikovni strategiji pa moramo biti jasni in natančni: »slovenske šole so izobraževalne ustanove, v katerih je glavni učni in občevalni jezik slovenščina in njihova vloga je, poleg izobraževanja, privzgajati in utrjevati slovensko narodno pripadnost. Pri tem ne gre za načrt asimilacije neslovencev, temveč za razvijanje pripadnosti dvema kulturama, poleg izvorne, še zavest pripadnosti slovenskemu jeziku in njegovemu kulturnemu prostoru. Kdor te izbire ne podpira in si želi učenja slovenščine zgolj kot tujega jezika, ima na voljo druge opcije.« Glede tega šolskega poglavja pa je danes jasno, da od države slovenske šole ne bodo dobile dodatnih kadrov in namenskih sredstev za podkrepitev znanja slovenščine: za to bo morala poskrbeti manjšina sama z lastno strategijo in naložbami, ki pri tem pričakuje še bolj konkretno pomoč Republike Slovenije. Manjšina mora, če želi preživeti sama, postati kulturna elita in se z večino soočati na kakovostni in ne na količinski ravni, poudarja Dobrilova. »Po črki zakona nam pripadata Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici, ki sta nam bila pred skoraj sto leti nasilno uplenjena. Napolnimo ju z vsebino, z radoživostjo bivanja v vsej svoji izraznosti.«

»S sanjami o enakopravnem sožitju v srcu, z vizijo in jasno strategijo v mislih, z dinamično operativnostjo v naših rokah stopajmo naprej danes in jutri. To dolgujemo našim bratom, ki jim je svinčenka ugasnila življenje na tej gmajni ob jutranjem svitu, to dolgujemo tudi našim otrokom in zanamcem,« je zaključila govornica.

Več novic na www.primorski.eu