Kdor je v preteklih mesecih obiskal svetovno razstavo Expo v Milanu in se med 144 državami zaustavil tudi pri paviljonu Slovenije, ga je nedvomno opazil ali pa vsaj slišal. Koga? Energičnega Kontovelca Evgena Bana vendar, pravega animatorja in povezovalca vseh dogodkov pri Slovencih. Njegov glas je v različnih jezikih skorajda vsak dan že od prvomajskega odprtja vabil mimoidoče, naj se le približajo in spoznajo mali biser, ki meji z Italijo.
Zame je bila to enkratna izkušnja, gotovo ena najlepših tako s poklicnega kot osebnega vidika. Profesionalno je bila zame, ki že dolgo delam z mediji - kot voditelj in animator na televiziji ali radiu - pravi Disneyland, kjer je bilo vsak dan polno ljudi in polno zanimivih dogodkov; skratka ena najboljših profesionalnih dogodivščin v življenju, vključno s tistimi, ki sem jih že doživel kot televizijski voditelj tu v Milanu. Pa tudi z osebnega vidika. Večji del uspeha slovenskega paviljona gre pripisati odličnemu timu: paviljon lahko računa na kakih 30 sodelavcev, kar je v primerjavi z ostalimi paviljoni zelo malo, a vendar gre za dobro in povsem uigrano ekipo pod vodstvom generalne komisarke Jerneje Lampret. Tako da lahko potrdim, da je bila slovenska zgodba na Expu povsem uspešna. Trud in denar, ki ga je v svetovno razstavo vložila Slovenija, se je že obrestoval, saj je uspeh nad vsakim pričakovanjem.
Ali drži, da ni bilo načrtovano, da boš tam ostal vseh šest mesecev Expa?
Tako je. Pri tem sem imel tudi malo sreče. Verjamem namreč, da se stvari ne zgodijo naključno in da je bilo konec koncev pisano v zvezdah, da bom jaz tu na Expu. Dolgo sem o tem sanjal: živel sem namreč v Milanu in vedel, da bo mesto gostilo Expo. Absolutno bom moral zraven, sem takrat mislil, potem pa sem se vrnil v Trst in se nekoliko oddaljil od te ideje. Naposled pa sem po zaslugi Slovenije le uresničil te svoje sanje.
Kako je do tega prišlo?
Zgodilo se je, da me je direktor milanske podružnice Slovenske turistične organizacije Gorazd Skrt povabil k sodelovanju pri predstavitvenem dogodku Slovenije v objektu Expo Gate. Nekatere slovenske regije, ki so se morale predstaviti v paviljonu, so namreč razmišljale o potrebi po povezovalcu njihovih vsebin. Tako se je pripetilo, da so me izbrali malo zaradi uspeha v Expo Gate, malo zaradi dobrega glasu s strani SDGZ in ZSŠDI. Prvotno naj bi povezoval predstavitvene dogodke Obalno-kraške regije in Goriške regije. To pa je bilo maja meseca, ko je bil Expo prazen, slovenski paviljon pa še potreben nadgradnje. Ljudi ni bilo veliko, tako da so si Lampretova in kolegice Spirita zamislile lik stalnega moderatorja za slovenski paviljon - se pravi glas, ki kliče in vabi k obisku paviljona. In tako so mi ponudili večmesečno sodelovanje.
In kako je dejansko potekalo tvoje delo oz. kakšen je bil tvoj običajen dan pri slovenskem paviljonu?
Dneve v Milanu bi razdelil v dve kategoriji: tiste, v katerih so nastopale posamezne regije s pevskimi zbori, pihalnimi orkestri, kuharji, umetniki, plesalci in glasbeniki na primer in pri katerih sem bil stalno zraven. Izkazalo se je, da so moje izkušnje na področju televizije in radia koristne, saj sem koordiniral, oblikoval in režiral nastope: zamislil sem si začetne špice in animacije, da bi nadgradil te nastope, ker včasih je bilo tako, da smo imeli zanimive kuharje, ampak so bili malo skriti, tako da je bilo treba ljudi šele privabiti zraven. Ko regij ni bilo, pa je bilo vsekakor treba obogatiti dinamiko paviljona, tako da sem podaljšal svoje plesne animacije in postavil na noge 25 minutni šov, ki se začenja s plesnimi animacijami in zaključi z nagradno igro in džingli. Poskrbel pa sem tudi za lekcije slovenskega jezika za tiste, ki čakajo v vrsti pred slovenskim paviljonom. Od avgusta namreč se namreč tudi pred slovenskim paviljonom ustvarja dolga vrsta obiskovalcev. Tem osamljenim in utrujenim dušam ponujam lekcije slovenskega jezika v 4 minutah, saj vsake 4 minute vstopi v paviljon nova skupina.
In kaj jih učiš?
To so interaktivne lekcije: najprej je na vrsti dobrodošlica z začetnim »dober dan« ter nadaljnjimi »prosim«, »hvala« in »na svidenje«. Poslušalci morajo uganiti, kaj te besede sploh pomenijo, jih za mano ponoviti ter se nazadnje posloviti z »na svidenje«. Nato se posvetimo besedi »love«, ki jo imamo v imenu Slovenije, se pravi ljubezni. Kako se reče »ljubim te«, jih poučim, nato poiščem par, ki si pred mikrofonom tudi potrdi ljubezen; na koncu jih vprašam, ali jih morebiti zanima, kako se po slovensko reče »ali bi se rad poročil z mano.« No, naletel sem na dva fanta, ki sta pred slovenskim paviljonom vprašala dekle za roko. Saj ne vem, če je šlo zares ... Potem se učimo, kako naročiti pijačo v slovenščini, kako se pozdravimo, in podobno.
Ob sobotah pa smo prirejali velike glasbene dogodke, žurke z DJ-ji, tako da nas je sam Corriere della sera uvrstil med štiri najbolj zabavne paviljone na Expu, kar se movide tiče. Še včeraj (v ponedeljek, op.av.) smo poskrbeli za nagrajevanje z žurko za svetovno nogometno prvenstvo Expa, ki se ga je med paviljoni udeležilo 64 skupin z več kot 1000 igralci. Sam sem moderiral in bil MC - se pravi vokalist, ki bodri ljudi, da se boljše počutijo oz. da padejo »v filing« z glasbo. Zgodilo pa se je tudi, da sem celo vrtel glasbo. Seveda pa smo poskrbeli tudi za uradne nastope, ko je Slovenija gostila politične vrhove: za predsednika Pahorja smo postavili 15-minutni šov na primer, podobno smo režirali predstavitvene dogodke slovenskih podjetij.
Poleti smo lahko po radiu sledili tvojim namigom za obisk paviljonov Expa. Kateri ti je bil najbolj všeč in zakaj? Kateri pa najmanj?
K sreči sem bil tam že od vsega začetka, tako da sem si maja in junija ogledal po dva paviljona na dan in tako videl dejansko vse. Moj najljubši je bil nedvomno tisti iz Kazahstana, pred katerim moraš danes čakati do 8 ur. Združuje namreč super nastop, odlične tehnološke izdelke in smisel za šov. Razdeljen je na 3 sklope: v prvi dvorani slediš zgodbi o državi, ki jo umetnica pripoveduje s pomočjo peska, v drugi so interaktivnosti, tako da lahko piješ fermentirano kobilje mleko, spoznaš njihova ogromna jabolka ali jezero, ki je skoraj umrlo, a so ga rešili. Na koncu pa je še dvorana 4D, s projiciranjem na kupolo, sama dvorana pa se giblje levo desno, tako da obiskovalec leti nad Kazahstanom. Fantastično! Glede najslabšega pa tako, vsebine nekaterih paviljonov so izredno skromne, čisto brez veze.
Kaj ti bo najbolj ostalo od te izkušnje?
Ogromno je tega. Spoznal sem veliko zanimivih ljudi in navezal prijateljstva, srečal sem se s slovenskim prvim ministrom Cerarjem oz. predsednikom Pahorjem. Še in še bi lahko našteval. Na Expu sem spoznal Slovenijo z drugačnega zornega kota, zlasti profesionalnega: pobliže sem spoznal slovenske podjetnike, veliko talentov in sposobnih ljudi ter slišal marsikatero zanimivo zgodbo. Če bo Slovenija ponudila tem osebam možnost, da se izkažejo, ne bo skrbi za prihodnost.
Si se sploh kdaj vračal domov k družini?
K sreči sem imel avgusta dva tedna počitnic. Med slabimi platmi tega dela je nedvomno ta, da si daleč od družine. Sicer pa so me oni nekajkrat obiskali na Expu in otroci so uživali, sam pa sem se vračal enkrat mesečno.
Expo bo v kratkem zaprl vrata. Se vračaš v Trst in ti bomo lahko prisluhnili spet na radijskih valovih ali imaš že druge načrte?
Domov se bom vrnil šele 8. novembra. Najprej moram pet dni v London, kjer bom na sloviti Svetovni turistični borzi povezoval srečanje, na katerem se bo s svojo turistično ponudbo predstavljala Slovenija. Potem se bom vrnil domov, kjer bom seveda spet sodeloval z Radiom TS A in po novem tudi z ZSŠDI.
Sara Sternad

Več novic na www.primorski.eu