Udeležilo se ga je okrog petdeset oseb z obeh strani meje, ki so oblikovale posrečeno krožno koreografijo okoli mozaika. Bilo je kot za časa Praslovanov, ko so se v mraku staroste zbirali okrog častitljive lipe, na trenutke pa so v večerni gluhoti in med približevanju nove fronte temnih oblakov glasovi nastopajočih spominjali na zbor keltskih druidov. Izvajanje evropske himne v dolgi varianti preko škripajočega ozvočenja je takšen vtis samo potrjevalo.

Obred je po številčni prisotnosti v zadnjih nekaj letih zgolj odsev množičnih prireditev, ki so se odvijale na istem trgu prva leta ob začetni vzhičenosti. Nekateri politični krogi in upravitelji so lokacijo zavračali že od vsega začetka, vsak organizacijski zanos se sčasoma unese, glavni vzrok pa je potrebno iskati v razočaranju in posledični ohladitvi upanj, da se bo z brisanjem osebnih pregledov začelo obdobje poglobljenega medsebojnega poznavanja in sodelovanja. Sicer pa se tudi Evropska unija izkazuje za tisto, kar smo nekateri vedeli že pred tremi desetletji, a je bilo zamaskirano. Tisti, ki so pred letom 2004 že štirideset let z zanosom »brisal mejo«, so si je mislili: »Konec je naprezanja, sedaj bo teklo vse samodejno.« Eno figo!

Nekaj osveščenih in družbeno zavzetih ozkih niš v obeh obmejnih mestih (daleč od tega, da bi bilo eno samo) si zadnja leta prizadeva, da obdrži prižgano brlivko priložnostnih stikov v duhu razmišljanja nekdanjih dveh županov in sošolcev Joška Štruklja in Michele Martine, ki sta v obdobju meddržavnih napetosti začela rahljati odnose. Goriški Študijski center Rizzati - zanj Nicolò Fornasir, in novogoriški Forum za Goriško - zanj Boris Nemec, sta letos povabila na srečanje, ki je imelo namen obeležiti obletnico in hkrati predlagati dve (skoraj) novosti. Po navedenih županih naj bi na nekdanjem nadzorovanem mejnem prehodu poimenovali portal, na Solkanskem polju pa naj bi sprostili prehod do tamkajšnje gostilne tudi iz solkanske smeri, o čemer se je govorilo že lani.

Poleg belo črnega obujanja spominov na pozitivni premik pred ducat leti in na težave v prejšnjih desetletjih, kot če bi prej bilo vse zadrto, zaprto, zazidano (stalno omenjanje zidu, ki pa ga po uvedbi prepustnic nikjer ni bilo razen v glavah tistih, ki so iz tega črpali politični kapital!) so govorniki/ce poudarili/e neprecenljivo vrednost sodelovanja, dogovarjanja, skupnega načrtovanja, kaj šele spoznavanja. Nadaljevati je potrebno po smernicah tistih, ki so najprej podtalno, nato pa vse bolj odkrito oblikovali pogoje za otoplitev ozračja. Nihče pa ni omenil tistih nekaj stotin, včasih nekaj tisoč ljudi in na desetine prireditev, ki so prostor dolgotrajno povezovale kljub birokratskim in propagandističnim pritiskom.

Sedanji pogoji v skupnem okviru Evropske unije naj nam bi dajali možnost enotnega gledanja in dojemanja celotnega posoškega in vipavskega prostora. Razvoj oziroma nerazvoj evropske misli nas skrbi, a pomisliti moramo, da že sedemdeset let uživamo mir, kar je nedvomno najvišja vrednota. Ideologije so bile močna psihološka ovira. Informiranim poslušalcem se je ob tej trditvi samodejno porodilo vprašanje, ker naj bi ideologij ne bilo več, zakaj je medsebojnega spoznavanja manj? So bile državne ideologije res glavna ovira, ali je šlo za narodnostna omalovaževanja, kar tli pod žerjavico tudi sedaj? Sami moramo poskrbeti za razvoj, kajti mi vsi smo občinska uprava, mi vsi smo državni ustroj. Glejmo vendar na ta naš prostor zemljepisno in ne več skozi oči zgodovinskih travm. Seveda so meje še v glavah (že spet ta retorični medklic!) in mladi naj vendar načrtujejo skupaj! Preiti moramo na konkretne načrte - je bilo povedano, hkrati pa je misel poletela na stotine kilometrov oddaljene nove žice, o katerih pri nas že desetletja ni ne duha ne sluha.

Prisotne so poleg dveh navedenih predsednikov/prirediteljev nagovorili goriški župan Ettore Romoli, novogoriški podžupan Marko Tribušon, pokrajinska podpredsednica Mara Černic, senatorka Laura Fasiolo, predstavnica goriške Trgovinske zbornice, bivši župan in konzul Jože Šušmelj, ki je k povedanemu dodal, da je pobuda preskromna in bi jo morale prirediti obe obmejni občini, Franka Padovan v imenu SSO in David Peterin za SKGZ. Po mučnem poslušanju ne vnaprej pripravljenih prevodov pred dvema letoma, so se letos prireditelji dogovorili o uporabi slovenščine ali italijanščine po lastni izbiri razpravljavcev. Legitimna izbira, ki je enojezične prvič, kar pomnimo, postavila v »gluho lozo«.

Med družabnim delom v gostilni Brumat na Livadi je bila predstavljena (kot dobesedno piše na vabilu) »ideja Vstopimo na ta vlak, ki naj bi ponudila turistično vpetost projekta EZTS Isonzo/Soča z čezmejnimi kolesarskimi potmi in goriško bohinjsko progo«. Dejavnosti na reki (beri kajakaštvo) očitno, naslovu navkljub, ne sodijo zraven!

Več novic na www.primorski.eu