RIM - Nobenega od predsednikov in članov posebnih fašističnih sodišč, ki so na smrt in na zaporne kazni obsodili številne antifašiste (tudi slovenske), ni po vojni doletela kazen. Vsi so se tako ali drugače okoristili povojne amnestije, za katero se je odločil Palmiro Togliatti, pravosodni minister in vodja komunistične partije. Medtem ko mnogi obsojeni antifašisti, vključno s slovenskimi, še čakajo na pravno in moralno rehabilitacijo, so se vsi fašistični sodniki izognili roki pravice. Primorski dnevnik je o tem večkrat pisal in na to so opozorili zgodovinarji in odvetniki (med njimi Peter Močnik), italijanska javnost pa o tem ve zelo malo ali nič.

Dobrodošla je zato knjiga La giustizia fascista e le sue vittime 1927-1945 (Fašistična pravica in njene žrtve), ki jo je zgodovinar Mimmo Franzinelli posvetil fašističnim sodiščem. Ne samo njihovim žrtvam, temveč tudi izvršiteljem Mussolinijeve strahovlade. Raziskava, ki je izšla pri založbi Mondadori, govori o sramotnih dvojnih merilih povojne Italije. Glavnino obsojenih antifašistov je demokratična država obravnavala kot prevratnike in celo kot teroriste, sodniki, ki so jih obsodili, pa so skoraj vsi doživeli rehabilitacijo.

Franzinelli prikazuje med drugim življenjsko, politično in poklicno pot sodnika Guida Cristinija (1895-1979), ki je na prvem tržaškem procesu leta 1930 kot predsednik sodišča obsodil na smrt Ferda Bidovca, Zvonimirja Miloša, Franja Marušiča in Alojza Valenčiča. Cristinija, ki je bil sicer odvetnik, je Mussolini zaradi finančnih malverzacij leta 1932 prisilil k odstopu, kar pa mu ni preprečilo bliskovite odvetniške in finančne kariere. Z malverzacijami in goljufijami je Cristini zelo obogatel, čeprav ni sodil v ožji krog ducejevih pribočnikov.

Po padcu fašizma leta 1943 je Cristini za nekaj časa izginil in po vojni doživel epuracijo, ki pa je bila le na papirju. Kasacijsko sodišče mu je namreč prisodilo amnestijo in to kljub nasprotovanju Fausta Gulla, ki je za krmilom pravosodnega ministrstva nasledil somišljenika Togliattija. »Ljudje kot so Cristini, si ne zaslužijo amnestije,« je dejal Gullo, socialist Pietro Nenni pa je zaradi amnestije »nepoboljšljivemu fašistu« celo nameraval tožiti vrhovne sodnike, a so mu to preprečili. Vse se je končalo tukaj. Amnestija je opogumila Cristinija, da je kmalu zatem zaprosil za ponoven vpis v odvetniško zbornico, ki je njegovo prošnjo zavrnila. Za zavrnitev se je osebno zavzel tedanji predsednik zbornice, priznani antifašist Pietro Calamandrei. In to je bila edina kazen, če jo lahko tako imenujemo, ki je doletela Cristinija.

Podobno bi se najbrž izmazal tudi Antonino Tringali Casanova (Franzinelli ga sicer imenuje Casanuova), predsednik fašističnega sodišča, ki je leta 1940 obsodilo na smrt Pinka Tomažiča in tovariše. Mussolini je Casanovo imenoval za pravosodnega ministra Salojske republike, a je ministrsko dolžnost izvrševal le nekaj tednov. Oktobra 1943 je namreč umrl za posledicami infarkta.

Več novic na www.primorski.eu