Za gorskega tekača je tek nekaj več kot samo šport. Je način življenja, je filozofija. Je življenje. In gore niso samo del narave. So del njegovega vsakdana. So njegov dom. Tek mu vsak dan podarja enkratne občutke in vrhunske izkušnje.
Eno takih je doživel v kraju Canazei v nedeljo, 17. julija, ko je na prestižni tekmi Dolomites Skyrace pretekel 22 kilometrov dolgo pot v času 2:03,09 in dosegel cilj prvi. S to zmago je utrdil vodstvo v skupnem seštevku v kategoriji Sky Series. V prihodnjih mesecih ga čakajo še štiri etape: v Andori, Švici, ZDA in Italiji. S 35-letnim tekačem iz Žabnic v Kanalski dolini, zaposlenim pri žičnicah deželnega podjetja Promotur, je po telefonu pokramljal tudi Primorski dnevnik.
Od kod ljubezen do teka in hribov?
Za gorski tek sem se odločil iz preprostega razloga, da živim v hribih. Lahko bi celo rekel, da so gore izbrale mene in ne jaz njih. Moj domač kraj se nahaja v čudovitem predelu, vsenaokrog me obdajajo gore. Že od malih nog sem se podil po strmih vzpetinah. Nekajkrat sem se preizkusil tudi v teku na asfaltu, ampak gorski tek se mi je res zasidral v srce. In noge.
Kako in koliko trenirate?
Brez rednih treningov tudi rezultatov ne bi bilo, zato so treningi del mojega vsakdana. Treniram deset, dvanajstkrat tedensko, večkrat tudi dvakrat na dan po več ur. Traso si izberem sam, večinoma tečem okrog svoje vasi in v bližnji okolici. Pogostokrat se moji treningi preselijo v fitnes, kjer utrjujem mišice in tečem na tekaški stezi. Seveda sem začel teči postopoma. S tekom sem se začel ukvarjati zelo resno šele pred dobrim desetletjem. Sprva sem tekal dvakrat, trikrat na teden, nato štirikrat in z leti sem postopoma večal količino pretečenih kilometrov.
Gorski tek ni mala malica. Od kod črpate energijo?
Ne vem točno, od kod. Mislim, da imam energijo nekje skrito v sebi in ob vsakem teku jo povlečem na dan. Seveda pazim na pravilno prehrano, porcije na mojem krožniku niso čisto majhne. Telo se ne privadi na tek kar iz dneva v dan. Ne smeš mu vsiliti prekomernega stresa, sicer se bo uprlo in prišlo bo do poškodb. Po tolikih letih se mi zdi skorajda samoumevno, da si obujem tekaške čevlje vsak dan. Težko si predstavljam dan brez teka. Energijo pa pridobim tudi s počitkom. Čeprav moram priznati, da počivam bolj malo. Veliko treniram za moč. Enkrat ko pridobiš moč, jo moraš spremeniti v hitrost. Moč v gorskem teku ni dovolj. Strmih hribov ne moreš preteči samo s fizično maso. Biti moraš tudi hiter in lahek, noge morajo biti prožne in se ves čas prilagajati neravni površini. Tudi roke igrajo pomembno vlogo; s palicama si veliko pomagaš med tekom, tako pri vzponu kot pri spustu.
Letos ste že drugič zmagali na težki preizkušnji Dolomites Skyrace. Vam je dolomitska trasa že pri srcu?
Na tej trasi se počutim nekako doma, ker predstavlja težak spust. In meni je všeč ravno tak spust. Drugi me včasih opozarjajo, da sem pri spustih prehiter, da je lahko hiter tek po skalnatih tleh nevaren. Tega se seveda zavedam. A ravno pri spustu pridobim na času v primerjavi z drugimi. To svojo prednost izkoristim vedno v polno.
Drugouvrščeni na nedeljski tekmi Dolomites Skyrace je star komaj devetnajst let. Mislite, da je gorski tek tak šport, ki terja določene izkušnje in starost, če se hoče v njem žeti uspehe?
Odvisno je od tega, kako se vsakdo pripravi. Jaz sem z gorskim tekom začel relativno pozno. Poznam pa tudi take, ki so začeli na polno paro že v mladih letih, a so že po dveh, treh letih utrpeli prve poškodbe in izgubili svojo najboljšo formo. Osebno sem mnenja, da se je treba takih podvigov lotiti postopoma, saj se na ta način prepreči nezaželene posledice. Hkrati pa se zavedam, da je lahko pritisk s strani sponzorjev zelo velik. Mladi, ki si želijo takojšnjih uspehov in izjemnih rezultatov, doživljajo velik stres, ki jim zagotovo nič ne pomaga pri tem, da bi več let ohranjali isto formo.
Trenutno vodite v svetovnem pokalu Series Sky. Kaj bi vam pomenila morebitna zmaga?
O zmagi še ne morem govoriti, ker sem šele na polovici. Čakajo me še štiri tekme. Pravilnik tega tekmovanja mi osebno ne leži povsem, ker so štiri obvezne tekme po mojem mnenju premalo za svetovni pokal. Če bi se odločil, da ne bom pretekel prihodnjih štirih tekem, moj dosedanji seštevek mi še ne bi zagotavljal zmage. Lahko bi se zgodilo, da bi se v ostalih štirih preizkušnjah pojavil kak tekač, ki bi nabral višje število točk in bi jaz tako izpadel iz vodstva. Odločilna je vedno zadnja tekma.
Tek je vaša velika ljubezen. Se ukvarjate še z drugimi hobiji?
Poleti rad kolesarim, pozimi smučam in letos sem začel še s plavanjem. Dobro je, da se telo ne navadi na en sam šport. Včasih mi je težko uskladiti službo s športom, a sem trdno prepričan, da se za vse najde čas.
Etape tekmovanja Series Sky so širom po svetu. Kako krijete stroške potovanj in tekem?
Ker dosegam dobre rezultate, mi stroške tekem krijejo pokrovitelji.
Še zadnje vprašanje. Kje bi radi tekli in katera trasa vam je doslej ostala najbolj v spominu?
Zelo rad se preizkušam na različnih trasah, rad spreminjam destinacije. Z veseljem bi tekel v Ameriki, Rusiji, skratka, kjerkoli, saj je pokrajina, ki jo nudijo gore, vedno prava paša za oči. Zelo mi je bila všeč trasa na gorski preizkušnji v Livignu. So pa tudi druge proge izjemno lepe.
Mateja Počkaj

Več novic na www.primorski.eu