Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Foto: Korito (Coritis, Korütö) - Javna last (Wiki)

Več v oddaji