Otroški oddelek, pravzaprav mladinski prostor nove občinske knjižnice v Miljah so včeraj slovesno poimenovali po zaslužnem Miljčanu, učitelju Kiljanu Ferlugi. Dvorano v pritličnih prostorih sodobne zgradbe krasi po novem dvojezična tabla, ki bo mlade slovenske in italijanske bralce opozarjala na pokončnega domačina, pedagoga, politika in kulturnika, ki je veliko prispeval za razvoj organiziranega življenja Slovencev v miljski občini.

V toplem sončnem dopoldnevu se je pred knjižnico Edoarda Guglie v Ulici Roma razlegal radoživ otroški glas. Zlasti slovenski, saj so bili protagonisti prireditve v glavnem malčki domače osnovne šole Albina Bubniča. Z recitacijo in branjem so se petošolčki poklonili slovenskim pesnikom in pisateljem ter seveda knjigi - zakladu, kulturi in vsakič lepemu darilu, na koncu pa so vsi skupaj praznično zapeli. Njihovi vrstniki, osnovnošolčki šole Borgolauro pa so izdelali prikupen plakat z risbami, ki so jih posvetili novi knjižnici.
Da gre za pomemben dan tako zanj kot za občinsko upravo, je uvodoma dejal miljski župan Nerio Nesladek, ki je opozoril, da je učitelj Kiljan, kot se ga vsi radi spominjajo, veliko prispeval za razvoj in rast Milj in Miljčanov nasploh. Visokega in vitkega moškega z nepogrešljivo cigareto v ustih, se je spomnila tudi ravnateljica večstopenjske šole Josipa Pangerca v Dolini Fiorella Benčič, ki je obnovila njegovo šolsko kariero. »Učiteljskemu poklicu se je približal čisto slučajno, ko je v partizanih učil vojake brati in pisati,« je povedala. Ko se je vrnil domov, je diplomiral in začel poučevati tako v Žavljah kot na Korošcih do leta 1970, nato pa služboval na didaktičnem ravnateljstvu pri Sv. Jakobu in v šolskem uradu. Otroke je Benčičeva posvarila, naj pogosto obiskujejo te prostore, naj si izposojajo knjige ali devedeje in naj se vsakič spomnijo plemenite osebe, po kateri nosi ime dvorana.
Kdo je bil Kiljan Ferluga?
Kiljan Ferluga se je rodil leta 1919 na Plavjah. Šolo je obiskoval v Kortah nad Izolo v času, ko je fašizem ukinjal slovenske šole, tako da je prva tri leta osnovne šole opravil v italijanskem jeziku, nato pa se je družina zatekla v Jugoslavijo, najprej v Ljubljano, nato v Crikvenico. Tu ga je dočakal vpoklic v italijansko vojsko – najprej je moral v Imperijo, nato pa v Beograd, kjer je bil za tolmača do kapitulacije Italije leta 1943. Leto pozneje se je pridružil NOV, služil v Bosni in se leta 1946 vrnil v rodne kraje.
V domači občinski upravi je bil dejaven dobrih 33 let kot svetnik in kot odbornik. S skupino požrtvovalnih kulturnih delavcev je leta 1975 postavil na noge Društvo Slovencev miljske občine, leta 1977 pa tudi slovenski pevski zbor Jadran, pri katerem je tudi sam pel, leta 1986 pa še zadrugo Vesna. Bil je vsestranski narodnostni in politični delavec, pisec radijskih oddaj, člankov in esejev, raziskovalec in zbiratelj miljskih krajevnih in ledinskih imen. Za posebne zasluge v kulturno-političnem delovanju Slovencev miljske občine je leta 1979 prejel Plaketo boja in dela Slovenske kulturno-gospodarske zveze, za vidne dosežke pri spodbujanju in organiziranju kulturnega življenja Slovencev ga je Zveza slovenskih kulturnih društev nagradila z zlato medaljo za svobodo, leto pozneje pa še s priznanjem za življenjsko delo. Italijansko ministrstvo za šolstvo mu je leta 1994 podelilo zlato odličje za zasluge in dosežke na področju osnovnega šolstva. Umrl je 20. junija 1996.
Oče bi bil zadovoljen, pa čeprav...
Slovesnosti se je udeležila seveda tudi družina Kiljana Ferluge. »Oče bi bil prav gotovo zadovoljen, saj so mu bili otroci pri srcu in zanje je naredil veliko,« je povedal sin Marko ob robu slovesnosti. Sicer pa bi gotovo kaj pripomnil k temu, da so knjige v tem »njegovem« mladinskem prostoru izključno italijanske, tako kot sicer napisi na policah, je dodal sin Samo. »Živimo v upanju, da se bo kaj spremenilo na boljše, ampak dejansko smo vedno tam.« Spomnil se je očeta, ki je tudi v občinskem svetu stalno vztrajal, da je slovenščina pomembna in potrebna, pa vendar kaže, da ni zaleglo.

Tudi mi upamo, da bodo pomanjkljivosti nadoknadili, se pravi italijanskim napisom dodali slovenski prevod, knjižne police mladih bralcev pa napolnili s slovenskim čtivom. Če je knjižnica občinska, naj bo v njej doma tudi slovenska beseda.

Sara Sternad

Več novic na www.primorski.eu