Ni naključje, da smo se z Luco Miloccom srečali v goriškem baru La Chance. Odbojkarski strokovnjak iz Sovodenj, točneje doma iz zaselka Škrlje, si je svojo priložnost sam izboril in jo unovčil na najboljši način. Milocca smo takoj »izkoristili« po njegovem pristanku na letališču v Ronkah. Pred povratkom se je nekaj dni mudil v Moskvi, še pred tem pa na Slovaškem in Madžarskem, kjer je kot pomočnik trenerke Svetlane Safronove (dolgoletne trenerke pri najrazličnejših društvih na Goriškem) osvojil zlato kolajno na ženskem odbojkarskem evropskem prvenstvu do 19 let. V omenjeni starostni kategoriji je Rusija nazadnje osvojila zlato odličje daljnega leta 1994. Za Safronovo, njen trenerski štab in dekleta (letnik 1998) gre med drugim za t.i. »back to back« naslov, saj so bili lani zlati na EP U18, njihov ciklus pa se bo zaključil s SP v Mehiki leta 2017. Ruska pustolovščina Luce Milocca se bo sicer nato še nadaljevala, kot nam je ob vhodu v lokal zaupal sovodenjski trener, še oblečen v trenirko ruske reprezentance, z zlato medaljo v žepu ter z žogo s podpisi vseh akterk in akterjev zgodovinskega uspeha. »Na Goriškem se bom mudil le dva tedna, saj se nato vračam v Rusijo. Podpisal sem novo pogodbo o triletnem sodelovanju z rusko odbojkarsko zvezo,« je sam začel »pogovor na 360 stopinj« Luca Milocco, ki mu je tu pa tam »utekel« kak ruski izraz, saj štiriletno bivanje v Moskvi sploh ni od muh.

Tako je. V naslednjem letu bomo s skupino deklet letnika 1998 nastopili na SP v Mehiki. Lani v smo v Peruju dosegli sedmo mesto, leta 2017 pa želimo izboljšati omenjeno uvrstitev. Nato bomo s Svetlano Safronovo začeli nov projekt z odbojkaricami letnikov 2002 in 2003. Potrdili so tudi zdravnika, tako da bo trenerski štab v glavnih obrisih nespremenjen.

To pomeni, da so z vašim delom zadovoljni.
Izpolnili smo zastavljene cilje. Poleg tega je bila letos Rusija prva v kategoriji U17, prva v kategoriji U19, članska reprezentanca pa je evropska prvakinja. Mlade odbojkarice so kakovostne. Naj dodam, da so letos na OI v Riu nastopile kar tri odbojkarice letnikov 1994 in 1995, ki ste jih lahko v živo gledali leta 2011, ko smo v Sovodnjah priredili »Turnir brez meja« za dekleta U18.

Vaša dekleta so bila lani uspešna v kategoriji U18, letos pa so ponovila uspeh v kategoriji U19. Ali gre za nadpovprečno nadarjene odbojkarice?
Poglejte. Pred kratkim mi je italijanski kolega rekel, da v naši ekipi ne vidi nobene talentirane odbojkarice. Italijanska trenerka pa mi je zaupala, da se ji zdi naša ekipa izredno talentirana. Resnica je nekje vmes. Imamo dobre odbojkarice, ki so po zaslugi trdega in kakovostnega dela zelo napredovale. Delati z njimi pa sploh ni enostavno.

Zakaj?
Ruske odbojkarice so zelo visoke. V obdobju odraščanja je treba torej nameniti veliko pozornost koordinaciji in uravnovešenju fizične mase. Poleg tega moramo veliko delati na preventivi poškodb, saj je fizični napor velik. Dekleta so naš sistem dela odlično razumela. Njihova mentaliteta je različna od »forme mentis«, ki jo imajo v naših krajih.

Ali nam prosim lahko podrobneje obrazložite zadnjo misel?
V Rusiji so dekleta manj razvajena. Pri enajstih letih so že avtonomna, saj jih večkrat dobesedno zapodijo z doma. Poleg tega pri nas ni nobene športne kulture. V zadnjih letih sem sicer premalo časa na Goriškem, opažam pa, da so otroci pri treh, štirih letih še vedno v otroškem vozičku. Nato pa morajo pri 6. letu starosti v šolo, starši pa se pritožujejo, da je njihov nahrbtnik pretežak in torej škodljiv za hrbtenico. V otroških letih popolnoma zanemarjajo razvoj mišic. V Rusiji pa se otroci že od malih nog podijo za žogo na cesti, kot se je pri nas dogajalo pred leti. Da sploh ne omenjamo študijskih programov. Pri nas sta predvideni le dve uri športne vzgoje na teden. Nato pa se čudimo, zakaj se vse več mladih odpove športu.

Kako sploh pride do selekcije deklet za reprezentanco v tako veliki državi, kakršna je Rusija?
Na smeh mi gre, ko se italijanski kolegi pritožujejo, ker morajo prevoziti 600 kilometrov dolgo pot, da si ogledajo nastop kake perspektivne odbojkarice. Jaz moram včasih leteti celih šest ur, še vedno pa nisem obiskal celotne Rusije. Odbojkarska zveza je sicer nastavila premeten sistem. Finalni del šolskih tekmovanj poteka namreč v Moskvi, tako da si lahko tam ogledamo nastope najboljših moštev. Potem ko so opazili naše uspehe, nam trenerji zaupajo, saj se oni sami oglašajo, pošiljajo nam videoposnetke odbojkaric, svetujejo nam. To nam zagotovo olajša delo.

Ali pogrešate življenje v Sovodnjah?
Doma je vedno lepo. Tu imam družino, sestro, brata, nečake, prijatelje. Odbojka pa je moj poklic in do nje me veže velika strast. Srečen sem, ker si kruh služim na tak način.

Kako pa vam gre z obvladovanjem ruščine?
Trenutno kar dobro (pove po rusko).

Ali vam je znanje slovenščine pri tem kaj pomagalo?
Slovenščina mi je pomagala predvsem pri razumevanju, ko pa je treba ruščino govoriti, je zadeva bolj zapletena. Večkrat sam »tvegam« rabo kakega novega izraza tudi, če je zgrešen. To cenijo tudi mlade odbojkarice, saj se večkrat nad kako napako posmejejo, tako da včasih tudi namerno zgrešim. Vsekakor sem vesel, saj mi je ta izkušnja omogočila, da sem se naučil novega jezika.

Ali vas hrana v Rusiji zadovoljuje?
Večjih težav ni. V Rusiji pripravljajo odlične juhe. Perutnina in svinjsko meso sta tudi v redu. Z govejim mesom pa je treba biti previdni. Ali poznaš restavracije, drugače pa bi tovrstno meso odsvetoval. Sicer pogrešam solato in radič, ki ju v ruski kulturi ni.

Kako pa se znajdete s hladnimi temperaturami?
V Sibiriji sem preizkusil sibirsko savno. Valili smo se po snegu pri temperaturi zraka -43 stopinj Celzija. Hladno je, ozračje pa je suho, tako da mraza ne občutiš, kot npr. pri nas, ko te zebe tudi pri dveh stopinjah Celzija. Po Moskvi sem se pozimi sprehajal tudi v telovadnih copatah brez večjih težav.

Z rusko reprezentanco ste začeli sodelovati tudi po zaslugi Svetlane Safronove, ki je med drugim trenirala tudi Val. V naših društvih smo v zadnjih letih opazovali oz. opazujemo najrazličnejše »zvezdnike«, kot so Gregor Jerončič, Jasmin Čuturić, Francesco Biribanti. Zakaj so naši klubi privlačni?
Odkritosrčno povedano, tega ne bi vedel. Mene npr. ni nikoli poklicalo nobeno zamejsko društvo, čeprav bom morda prav letos nekaj sodeloval na Goriškem, a je prerano, da bi sedaj kaj razkrival. Vsekakor odbojka je moja služba, pri nas pa dvomim, da bi domačinu ponudili honorar, ki ga morda ponujajo trenerjem, ki izhajajo iz drugih krogov.

Ali menite, da doživlja ženska odbojka na Goriškem in Tržaškem določeno krizno obdobje?
Premalo sem tu prisoten, da bi obvladoval stanje društev. Povedal pa bom nekaj. Ko sem bil pri Govolleyju, so prodali pravice za nastopanje v B1-ligi, odkupili so B2-ligo, sedaj pa vemo, kako se je zgodba nadaljevala oz. zaključila. Uspehi naših društev žal slonijo le na trudu redkoštevilnih posameznikov. Mislim, da mora biti goriška slovenska odbojka hvaležna Ivanu Plesničarju, ki je vložil veliko truda in denarja za razvoj goriške, a tudi deželne odbojke. Privabil je v Gorico odlične trenerje, na Goriškem pa smo nato dosegli B-ligo, tako v ženski kot v moški konkurenci. Na Tržaškem bi izpostavil delo Ivana Peterlina. Take osebe pa so preveč osamljene. Potrebovali bi pravo programiranje. Poleg tega se pri nas vseskozi pojavlja tudi delikatno vprašanje. Želimo nastopati na visoki ravni ali želimo imeti same Slovence v ekipi? Dodal bi pa še nekaj.

Prosim.
Lahko bi dosegli mnogo več. Mislim, da bi morala nekatera društva postati neke vrste podružnice kakovostnih klubov. Odborniki naših društev bi se lahko marsikaj naučili od profesionalcev. Pri nas žal takega razmišljanja ni. Vabil bi vse, torej ne samo odbojkarje in trenerje, a tudi predsednike in odbornike, naj se udeležijo kakega turnirja izven dežele FJK, npr. v Venetu. Od takih izkušenj bi se lahko marsikaj naučili. Odkrili bi nove ideje, nov način razmišljanja, to pa bi lahko prenesli tudi na delovanje zamejskih društev. Pred kratkim so v Novi Gorici potekale kvalifikacije za EP. Tam pa nisem opazil nobenega predstavnika Olympie, Soče, Vala ali tržaških klubov. Združenja morajo vlagati tudi v to. Poleg tega morajo skrbno izbirati trenerje, saj jim zaupajo mlade odbojkarice in odbojkarje, ki so prihodnost društva.

Zaustavimo se za trenutek pri moški odbojki. Ali vas je presenetila srebrna kolajna, ki so jo Slovenci osvojili na EP?
Zlato generacijo slovenskih odbojkarjev sem prvič videl pred nekaj leti v Združenih arabskih emiratih, ko jih je na mladinski ravni treniral Tine Satler. Takrat sem rekel: »poglej to “mularijo”. Perspektivni so.« Nato so še napredovali, dokončni kakovostni skok pa jim je omogočil Andrea Giani. Dosegli so izjemen rezultat.

Ali še vedno sodelujete s podjetjem Data project oz. se še ukvarjate z »odbojkarsko tehnologijo«?
Da, čeprav časa ni veliko. Sedaj uvajamo nov program, ki vključuje tako vodenje statistike kot videoposnetke. Veliko je sprememb in novosti, tako da nam testiranje terja veliko časa. Vabili so me tudi na klubsko SP, ki bo v Manili, nisem pa še potrdil svoje prisotnosti.

Ali vam sploh preostaja kaj prostega časa?
Takrat se najraje odpočijem. Rad poslušam glasbo in prebiram knjige.

Ali nam lahko zaupate naslov knjige, ki ste jo nazadnje prebrali?
Prebral sem knjigo Giovanni Falcone avtorice Marie Falcone in knjigo L’arte giapponese di correre Adharananda Finna. Prebral sem tudi avtobiografijo Andreja Agassija in publikacijo košarkarskega trenerja Ettoreja Messine. Tretjič sem že začel roman La voce degli uomini freddi Maura Corone, nikoli pa ga nisem zaključil. Sedaj se bom z njim spopadel četrtič in ciljam, da bom naposled le dočakal besedo »konec«.

Ali razmišljate, da se boste prej ali slej vrnili v domače kraje?
Odbojkarski svet je majhen. Gotovosti ni. Že res, da imam triletno pogodbo, če pa bo kaj narobe v naslednji sezoni, me lahko vsekakor ruska zveza odslovi. Je pa tudi res, da je Safronova navezana na Italijo. Rekla je, da bi se po zaključku ruske izkušnje, vrnila v Italijo. Kdo ve.

Safronova je izjavila, da je letošnja zlata kolajna eden izmed največjih uspehov v karieri. Kaj pa pomeni ta kolajna za Luco Milocca?
Največji uspeh v karieri. Mislim, da spreminjamo filozofijo dela na mladinskem področju v Rusiji. Sicer z nikakršnimi revolucionarnimi idejami. Vadimo s starim odbojkarskim sistemom. To je odbojka, ki je enostavna. In uspešna.

Albert Voncina

Več novic na www.primorski.eu