V palači Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici je v sredo potekalo srečanje, ki je vsebinsko nadgradilo zadnji del tamkajšnje razstave <+corsivo>Soldati<+tondo>. Razstavo so odprli že pred nekaj meseci in smo o njenih vsebinah tudi pisali. Povsem ob zaključku pregleda nas njeni ustvarjalci vabijo s podatki in posnetki, da pomislimo, kako bi bilo umestno uporabiti opuščene vojaške objekte: od vojašnic v mestu do tistih na podeželju, od posamičnih bunkerjev do utrjenih sistemov, s katerimi je italijanska vojska posejala v treh zaporednih črtah celotno deželo FJK.

Desetletja je trajala psihološka vojna preko sredstev obveščanja, konferenc in shodov, zlasti pred volitvami, o nevarnosti, ki je pretila z Vzhoda in pred katero se je bilo nujno ubraniti. Na ta račun je bilo v naši deželi nastanjenih na tisoče in tisoče vojakov raznih rodov vojske. Vojaške služnosti so bremenile prebivalce, zlasti na področju kmetijstva.

Ve se za sile in obrambno zasnovo na jugoslovanski strani: v Tolminu gorska pehota v moči bataljona, v Ajševici četa oklopnih transporterjev, v Vipavi bataljon srednjih tankov, tik ob meji pa karavle z graničarji in njihovimi psi, ki jih je propaganda preoblikovala v strah in trepet izletnikov, ki bi se približali mejni črti. Po dogodkih v Čehoslovaški leta 1968 je bila ustanovljena še TO - Teritorialna obramba, sestavljena iz vojakov domačinov, ki bi se borili z gverilsko taktiko.

Arhitekt Moreno Baccichet, ki ga je na sredinem večeru predstavil predsednik goriške sekcije Legambiente Luca Cadez, pa je seznanil okrog trideset radovednih občanov in tudi nekaj upraviteljev iz Furlanije o tem, kar je vojaškega lezlo, bivalo ali se utrdilo v 750 objektih od Trbiža do Tržiča ter globinsko do Pordenona in Aviana. Italijanska vojska je do reorganizacije nabora na prostovoljni pristop po letih '90 štela 300.000 vojakov, od teh sta dve tretjini bili nastanjeni v naši deželi. Skupno so vojaške zgradbe vseh vrst in pristojna dvorišča ter vadišča zasedale 100 kvadratnih kilometrov, 18 odstotkov ozemlja goriške pokrajine je bilo opredeljenih kot vojaško zemljišče. Tri obrambne črte so potekale ena neposredno ob meji, druga nekaj deset kilometrov daleč in tretja 140 kilometrov od Gorice, kjer je bila nastanjena oklepna divizija Folgore za zadnji obračun okrog Pordenona v primeru prodora oklepnih enot z Vzhoda. Seveda je tržaški »žep« bil neubranljiv in je bilo vračunano, da je mogoča prva obramba šele pri Tržiču. Kljub temu pa je bilo v Trstu in na Krasu ogromno vojaštva zgolj v demonstrativne namene: zaradi opogumljanja italijanskega prebivalstva in vzdrževanja napetosti na teritoriju. Druga svetovna vojna se dejansko ni zaključila leta 1945 in niti leta 1947. Tudi drugod po deželi - to je mogoče sedaj oceniti in izračunati - je potekalo nadpovprečno kroženje vojakov in vozil kot nekakšno izkazovanje mišic in opravičevanje parole o »železni zavesi«. Ni dovolj. Vojaška sila ZDA je prepustila italijanski partnerici pehotne in oklepne naloge, a se ni zadovoljila s tem. V kraju Fontanafredda so bile nameščene rakete srednjega dometa in v Padovi so bile uskladiščene atomske mine, ki bi jih z džipi prepeljali na Kras in namestili na pripravljena ležišča.

O predlogih, ki so bili izneseni za prihodnost, bomo poročali v naslednjih dneh.

Več novic na www.primorski.eu