GORICA - Kje je slovenska manjšina 15 let po odobritvi zaščitnega zakona in kam jo vodi ta zakon? Na takšna in podobna vprašanja sta sinoči v Trgovskem domu odgovarjala Miloš Budin in Stojan Spetič, ki sta bila pomembna, če že ne glavna protagonista, pri nastajanju zakona, tako v Trstu kot v Rimu. Tedanji podpredsednik deželnega sveta in vladni svetovalec za manjšinska vprašanja sta bila gosta združenja Darko Bratina in SKGZ, njuno soočenje je vodil novinar Rado Gruden. V Gorico zaradi obveznosti v poslanski zbornici ni prišla poslanka Tamara Blažina, sodelovanje pa je zaradi bolezni odpovedal Jože Šušmelj, ki je leta 2001 vodil slovensko diplomatsko predstavništvo v Rimu. Soočenje je uvedel David Sanzin.

Budin je prepričan, da zakon izpolnjuje svoj smisel in temeljni cilj, to se pravi zaščito in ohranjevanje slovenskega jezika in kulture v Furlaniji-Julijski krajini. Spetič se je s tem strinjal z dodatkom, da je zakon 38 dejansko največ dobrega prinesel Benečiji, ki jo je Italija pred 15 let prvič uradno priznala. Budinu se ne zdi realistično govoriti o nadgradnji zaščite, zanjo tudi ne vidi potrebe, pač bi bilo treba zakon celoviteje izvajati. Omenil je slovensko sekcijo glasbenega konservatorija, ki je zaradi novih okoliščin v Rimu in v Trstu (novo vodstvo Tartinija) izvedljiva in člen o olajšani izvolitvi slovenskega parlamentarca. Spetič se boji, da je ta priložnost zamujena. Z novim volilnim zakonom po njegovem v Rimu skoraj gotovo ne bomo imeli več parlamentarca (beri: poslanca), z reformo lokalnih uprav v FJK pa niti več županov, medtem ko so pokrajinski predstavniki že odpisani.

Budin je odprl vrsto vprašanj, ki zadevajo sedanjost in predvsem prihodnost slovenske manjšine, ki je v marsičem še vedno obremenjena s preteklostjo. Govoril je o mladih (generacija Erasmus), med katerimi se sicer uveljavlja pojem skupnosti, a v čisto drugačnih okvirih in oblikah. Nekdanjemu deželnemu svetniku in parlamentarcu se ne zdi škandalozno, da v manjšini ohranjamo nek svetovnonazorski dualizem (SKGZ-SSO), slabo pa se mu zdi, če pod pretvezo teh razlik ne izpeljemo potrebnih reform. Volitve v manjšini so prazna beseda, saj sploh ne vemo za pristojnosti in vlogo voljenega organa. Tudi Spetiča ne moti sedanja manjšinska organiziranost, bolj ga skrbi »uvoženo mišljenje iz Slovenije, kjer ima človek vtis, da se še ni končala druga vojna.« Sogovornika sta soglašala, da na Narodni dom v tržaški Filzijevi ulici ne gre gledati kot na nekakšno svetinjo, temveč da je treba spoštovati željo zakonodajalca o domu kot stičišču različnih kultur. Za Spetiča ne bi bilo bogokletno, če bi tržaškim Slovencem dodelili dvorano in prostore v sosednji palači italijanskih železnic.

Žal je moral srečanje v Trgovskem domu predčasno zapustiti Demetrio-Mitja Volčič, ki je v bil februarja 2001 senator. V glasovalni izjavi je senatorjem prebral podporo zaščitnemu zakonu tedanjega tržaškega škofa Evgena Ravignanija. Škofovo pismo so katoliško usmerjeni senatorji (tudi iz vrst desnice) sprejeli z velikim odobravanjem. »Takrat sem se počutil kot kaplan. Prepričan sem, da je pismo zelo koristilo, kot je bila zelo dragocena vloga, ki jo je pri zaščiti imel tržaški župan Riccardo Illy,« je dejal Volčič. Tedanji predsednik senata Nicola Mancino je bil Volčičev prijatelj. Tudi to je prispevalo k temu, da je senat vendarle izglasoval zakon.

Več novic na www.primorski.eu