Brez zaščitnega zakona bi bil danes položaj Slovencev v Italiji bistveno drugačen in tudi odnosi med Slovenijo in Italijo bi bili drugačni od tistih, ki jih doživljamo danes. To je bila vezna nit sinočnjega srečanja, ki ga je Slovensko društvo za mednarodne odnose (SDMO) posvetilo 15. obletnici parlamentarne odobritve zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Društvo, ki ga je na srečanju zastopal Marjan Šetinc, je uvodne misli zaupalo dvema zelo dobrima poznavalcema zakona, stanja v manjšini in italijansko-slovenskih odnosov: Bojanu Brezigarju, ki je je bil med parlamentarno obravnavo odgovorni urednik našega dnevnika in nato predsednik paritetnega odbora, ter Iztoku Mirošiču, ki je bil do lanske jeseni slovenski veleposlanik v Italiji. Gosta sta kvalificiranemu občinstvu posredovala celo vrsto informacij o ozadjih in nastajanju zakona ter postregla tudi z anekdotami, ki so s tem povezana.

Brezigar je uvodoma predstavil zgodovinski okvir, iz katerega se je razvil zakon: od Londonskega memorandum, do mednarodne manjšinske konference leta 1974 in Osima vse do razsodbe ustavnega sodišča 1982 (pritožba Sama Pahorja) in rojstva samostojne Slovenije. Zaščitni zakon ni najboljši zakon, a je najboljši zakon, ki je bil lahko sprejet v tedanjih italijanskih političnih razmerah. Ne smemo pozabiti, da je na volitvah 2001 spet prevladala Berlusconijeva desnica, ki bi gotovo preprečila vsakršno zaščito Slovencev. Temeljna značilnost zakona je po Brezigarjevi oceni njegova ozemeljska razsežnost, kjer se vsakdo lahko prostovoljno odloči za uživanje manjšinskih pravic brez preštevanja manjšine. Tudi po zaslugi zakona se je odnos do Slovencev v Trstu in v FJK bistveno spremenil na boljše. Poti nazaj tukaj ni več, ne glede kdo je na oblasti.

Mirošič je priznal, da bi brez zaščitnega zakona Slovenija glede manjšine imela v odnosu do Italije zelo malo pogajalske moči. Diplomata vsekakor zelo skrbi, da slovenska država namenja premalo pozornosti odnosom z Italijo, slovenska manjšina bi morala biti bolj prisotna v Rimu, kjer je dejansko ne poznajo. Imel je v mislih predvsem kulturno prisotnost. Prav je, da je manjšina osredotočena na odnose z deželno upravo, bolj navzoča in aktivna pa bi morala biti v Rimu. »Slovenija na Dunaju financira in vzdržuje tri svoje institucije, v Rimu pa nobene,« je dodal Brezigar.

V odnosu do Italije je Ljubljana preveč obremenjena z »negativno agendo«, pri čemer je Mirošič omenil plinski terminal. »Prav je, da zagovarjamo svoje interese, a odnose z zahodno sosedo ne smemo graditi le na negativnih primerih,« je pristavil. V politiki slovenske manjšine zelo pogreša sintezo stališč in neko telo, ki odloča in ki nato zagovarja skupna stališča v Rimu in Ljubljani. Ob tem bi si želel, da bi pri usmeritvi manjšine večjo besedo imeli mladi, ki se danes redko oglašajo oziroma se oddaljujejo od uradne manjšinske politike. To nikakor ni dobro.

Italija je po Brezigarjem mnenju ugotovila, da ji slovenska manjšina lahko koristi pri razvijanju odnosov s Slovenijo, ki pa žal ni še razumela, da bi lahko odnose z Rimom gradila s pomočjo italijanske manjšine v Istri. Nekdanji predsednik paritetnega odbora je prepričan, da so razlike med SKGZ in SSO dosti manjše kot razlike med dvema političnima taboroma v Sloveniji. Glavnina Slovencev v Italiji na volitvah glasuje za levo sredino. Krovni manjšinski organizaciji po njegovem dobro sodelujeta in ni pogojev ne potrebe po njuni združitvi. Italijanska diplomacija stavi na dobre medčloveške odnose. Brezigar je navedel zelo dobro sodelovanje med Enricom Letto in Alenko Bratušek, po njunem odhodu s položaja so odnosi med državama zdrknili na nižjo raven, če že ne zamrli.

Več novic na www.primorski.eu