TRST – Danijel Malalan je od junija umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča. V teater, ki domuje v Kulturnem domu v Ulici Petronio, je prišel v času abonmajske kampanje 2018/19, za katero je umetniški program zasnoval njegov predhodnik Igor Pison. Mandat mu zapade decembra, zato je, kot pravi, umetniški koordinator z omejenim časom uporabe. S tržaškim igralcem, ki je ob igralski akademiji zaključil tudi študij menedžmenta, smo se pogovorili o pričakovanjih in izzivih, s katerimi se sooča v Slovenskem stalnem gledališču.

Igro besed si je zamislil moj predhodnik Igor Pison in se mi zdi posrečena. Nastala pa je, ker Slovensko stalno gledališče, kot vemo, domuje v Kulturnem domu in se ti dve realnosti velikokrat prekrivata. Kaj je Kulturni dom in kdo naj bi ga uporabljal? Slovensko stalno gledališče upravlja s Kulturnim domom, ker je tako bilo dogovorjeno in tudi zaradi statusa, ki ga ima po reformi italijanskih gledališč: tako imenovana gledališča TRIC morajo namreč razpolagati z dvorano, v kateri pripravljajo lastne produkcije.

V bolj filozofskem smislu pa jemljem kulturni dvom kot izziv: vsi razmišljujoči ljudje dvomimo, dobro je, da dvomimo v prvi vrsti o nas samih in lastnih razmišljanjih in hotenjih. To nas pripelje včasih do odgovorov, velikokrat pa teh odgovorov ne dobimo. In tako nastane še neko novo vprašanje, na katero spet iščemo odgovore ... Razmišljal sem tudi o nekaterih kulturnih dvomih pri nas: kakšni so dvomi v naši skupnosti? Dvomimo v pripadnost? Kako znotraj naše skupnosti gledamo na kulturo in umetnost? Še vedno pa mislim, da smo vsi, ki se čutimo del te skupnosti, vsi tudi Kulturni dom in Slovensko stalno gledališče. Ali če sem malo bolj direkten: ti si SSg, jaz sem Ssg, bralci Primorskega dnevnika so Ssg ... in to bi rekel brez dvoma. Zakaj si ne bi, če sem malo arhaičen, privoščili opojne čaše kulture in umetnosti?

Zakaj naj bi v Gorici in Trstu vpisali abonma? Kaj jim ponujate in obljubljate?
Zdi se mi, da je Pison sestavil sezono 2018/19 z zelo dobrimi repertoarnimi izbirami. Program je raznolik, uravnotežen, od klasikov do sodobnih tekstov. Ker je Ssg produkcijsko gledališče, to pomeni, da karakterizira naše gledališče produkcija lastnih predstav, moramo zadostiti tudi nekaterim standardom in repertoarnim izbiram. Da ne bo nesporazumov, zelo rad igram komedije, ampak mi moramo uprizarjati tudi sodobne drame, klasike, na vsaki dve leti vsaj enega italijanskega avtorja ...
Velikokrat padajo primerjave z drugimi kulturnimi domovi, na primer Kosovelovim domom v Sežani ali goriškim Kulturnim domom, kjer tudi imajo abonmaje, ampak zadevi nista primerljivi. Oni namreč gostijo predstave; ne bom rekel, da je to lažje, ampak različno: kdor izbira, izbira že preverjene predstave, medtem ko so v produkcijskih gledališčih – na Primorskem imamo kar tri, ob našem še Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki dobro sodelujemo med sabo, če ne drugega pri nagradi tantadruj – mehanizmi drugačni. Ko gremo v produkcijo predstave, nikoli ne vemo, kaj lahko iz nje nastane: najboljši režiser, najboljša zasedba, mogoče celo zvezdniška, a se čudež pač ne zgodi. Včasih pa se. In včasih morda pričakovanja niso tako visoka in nastane gledališki biser ...

Še vedno se mi vsekakor zdi, da mora biti gledališče tudi družbeni moment, kjer se ljudje srečujejo in se dobro imajo. Potrudili se bomo, da bo zlasti ob domačih produkcijah še kak spremljevalni dogodek.

Omenili ste sodelovanje z ostalimi primorskimi gledališči: primer zelo uspešnega skupnega nastopa je bila predstava Barufe, ki tudi v poletnih mesecih pobira nagrade.
To je bila zelo velika koprodukcija, trem naštetim se je pridružilo še eno gledališče – Istarsko narodno kazalište iz Pulja, zraven je bil tudi vrhunski režiser Vito Taufer. Barufe res žanjejo velik uspeh, prejele so nagrado tantadruj, Primorskega dnevnika, na festivalu v Zagrebu, kjer so nagradili tudi igralca Kristjana Gučka (Giovanina), in nazadnje še v Novem sadu. To je eden tistih primerov, ko se zgodi čudež in se vse poklopi: da si je publika edina, kritika tudi ... Imamo to srečo, da smo del te redkosti. Pomembno se mi zdi, da sodelujemo, da smo prisotni z vrhunskimi stvaritvami na terenu, ker nam to daje prepoznavnost.

Zdi se mi, da so koprodukcije v zadnjih letih veliko bolj prisotne v repertoarjih tako našega kot ostalih gledališč.
Res je. Tu je več vidikov. Eni so čisto praktični. Po eni strani je predstavo lažje narediti kar sami, ker znotraj iste hiše lažje upravljaš s svojim izdelkom-predstavo, po drugi pa živimo pač v liberalno-kapitalističnem svetu in ekonomska logika pravi, da se stroški bistveno znižajo, če se vsa logistika deli na več partnerjev. Dobro se mi zlasti zdi, da sodelujejo primorska gledališča med sabo, da tako krepimo ta enotni kulturni prostor in s tem utrjujemo tudi zavest Primorcev in Slovencev.

Kako ste zadovoljni s potekom poletnega dela abonmajske kampanje?
Barufe sodijo v podaljšek sezone SSG, ki je bila letos kar dolga. Ob njih, ki so bile poleti prisotne tudi na Goriškem, v Izoli, Budvi, Zadru, Splitu, bi omenil tudi predstavo Resnica, s katero smo v sklopu tržaškega poletnega festivala nastopili na gradu sv. Justa. Sredi junija smo otvorili gledališki festival v Kropi s predstavo Kako postati Slovenec v 50 minutah in z njo nastopili tudi v Gropadi. Lepi dnevi v Aranjuezu pa so bili v okviru Primorskega poletnega festivala na sporedu v čudovitem okolju Sečoveljskih solin. To je dokaz, da smo prisotni na terenu.

Poletni del abonmajske kampanje se zaključi 31. julija: do takrat lahko tako stalni abonenti kot novi ali mogoče tisti, ki so ga vmes »zamrznili«, kupijo abonma po znižani ceni. Zaenkrat kaže dobro. Po 31. julijem pa bodo seveda abonmaji na voljo brez popustov vse do prve premiere, ki bo 21. septembra. Sezona letos začenja bistveno bolj zgodaj – prva premiera bo domača produkcija Hamlet, Shakespeare, klasika.

Zanimiva novost letošnje sezone je, da bo ena od domačih premier v Gorici.
Mnenja sem, da bi morala vsako leto ali vsako drugo leto naša premiera biti tudi v Gorici. Letos je to Videz vara v režiji Dušana Mlakarja. Premiera bo 19. novembra, v predstavi igrata Vladimir Jurc in Ivo Ban. Goriško sezono, ki jo prirejamo v sodelovanju s Kulturnim centrom Bratuž in Kulturnim domom, bomo sicer jeseni predstavili na posebni tiskovni konferenci. Začela pa se bo z velikim koncertom slovenskega vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile v goriškem gledališču Verdi.

Med novostmi letošnje sezone velja omeniti tudi povratek večernega mladinskega abonmaja. Snujemo ga v sodelovanju s šolami in Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji.

V javnosti je včasih prisoten občutek, da se v Slovenskem stalnem gledališču malo dogaja. Pregled vaših statistik pa daje drugačno sliko.
Tudi sam razmišljam o tem ... Bom kar realen: dejstvo je, da se našega gledališča drži nek neprijeten sloves. Ne vem, zakaj je do tega prišlo, je kot nek urok, kot da se tukaj nič ne dogaja, v bistvu pa so številke ravno obratne: veliko se dela, veliko je domačih predstav za vse generacije in okuse. Samo v zadnjih šestih mesecih se je zgodilo 105 ponovitev lastnih produkcij, ponovitev gostujočih predstav je bilo 16, drugih dogodkov – kot so na primer predstavitve knjig, glasbene matineje in koncerti v sodelovanju z Glasbeno matico – prav tako 16. Temu je treba dodati še 64 najemov dvoran. Se pravi, da je bilo v šestih mesecih okrog 200 prireditev, kar ni malo.

Žal potem vsi ti dogodki ne pridejo v poštev za ministrske obračune, ki jih zahteva tako imenovani sklad FUS (Fondo unico per lo spettacolo). Jasno je, da je SSG manjšinsko gledališče, ampak tudi za nas veljajo parametri kot za katerokoli gledališče v Italiji. Večine predstav, ki jih odigramo v dopoldanskem času, na primer na ministrstvu ne upoštevajo.

Poznamo kar nekaj primerov igralcev, ki so postali umetniški koordinatorji oziroma vodje. Vam to, da ste igralec, pomaga pri tej funkcij, ali vam bolj študij menedžmenta?
Če se malo pošalim, sem umetniški koordinator z rokom uporabnosti – kot pri jogurtih. Do decembra. Podobno pogodbo sem imel tudi pred šestimi leti, potem je bila na to mesto izbrana Diana Kolini. Vedno so me zanimale tudi organizacijske zadeve, potem sem se odločil še za študij menedžmenta v Kopru, kjer je bilo vse usmerjeno v proizvodnjo: čim manj stroškov in čim več dobička. Te ekonomske logike se v kulturi in umetnosti ne da aplicirati. No, naš proizvod je predstava in to je treba tržiti, je pa res, da je naš trg, ker je vezan na jezik, bistveno manjši. Velikokrat se zgodi, da tisti čas, ki bi ga potrebovali za preverjanje, če je naš izdelek dober, gre že mimo, ker ponovitev ni veliko. Med masterjem v Londonu sem gledal veliko predstav, tudi muzikalov. In dejstvo je, da tam pred premiero odigrajo tudi 10, 15 ponovitev, recimo na okoliških odrih, kjer preverjajo, če je izdelek dober, če je treba kaj spremeniti. To je nek luksuz, ki si ga mi ne moremo privoščiti. Čeprav imamo tudi pri nas vzvode kontrole: predpremiera, vaja s publiko in jasno umetniški vodja, ki mora bdeti nad procesom dela.

Pred koncem leta bo v Ssg najbrž razpis za umetniškega koordinatorja, se boste nanj prijavili?
To je stvar upravnega sveta, kako se bodo odločili za naprej ... Ja, najbrž se bom.

Poljanka Dolhar

Več novic na www.primorski.eu