Bodočnost najboljših jadralcev pri nas Simona Sivitza Košute in Jaša Farnetija visi na nitki. O načrtih ne govorita. Ali bolje. Načrtov zaenkrat, kaže, da nimata. Letošnja bronasta kolajna na evropskem članskem prvenstvu in tudi državni naslov tačas nimata nobene teže. Niti pri zvezi, ki se je pred kratkim na vprašanje slovenskih jadralcev odzvala hladno. »Po odgovoru, ki smo ga prejeli, razumemo, da ne namerava veliko vlagati v naju,« nam je razkril krmar Simon Sivitz Košuta. Pri zvezi še niso določili trenerjev, ne programov, pa tudi o budžetu se še niso pogajali. Pred kratkim so izvolili novega predsednika državne jadralne zveze Francesca Ettoreja, športni direktor pa bo še naprej Marchesini. »Konec novembra bomo izvedeli o letošnjih smernicah, potem pa bo jasno, kaj nameravajo z nama,« napoveduje Farneti. »Ni pa pri vseh razredih iste negotovosti. Nekateri so že na delu,« še ugotavlja Sivitz Košuta. Želja, da bi si pri zvezi vendarle priborila določen status, se bo po besedah jadralcev težko uresničila. Pa čeprav sta letos edina v olimpijskem razredu 470 osvojila kolajno na članskem tekmovanju. In to v olimpijskem letu, ko so vse posadke v najboljši formi.

Brez podpore zveze pa bosta člana Čupe, svetovna mladinska prvaka leta 2012, težko zdržala. Pri 25 letih nočeta več živeti izključno na ramenih staršev, zato iščeta rešitev. Službo. Idealna bi bila sicer vključitev v eno izmed vojaških ekip, ki bi jima omogočila še nastopanje na najvišji ravni. To poskušata že dalj časa, vendar vsakič znova se izkaže, da nimata pravih »stricev v ozadju«. Pa tudi jadralna zveza jima še ni pomagala, največkrat pa je prav njen glas odločilen. Drugim, mlajšim jadralcem, ki nimajo takih rezultatov, so dobili mesto, za slovenska športnika pa ni prostora. Kaj jima ostane? Nič. Dobila sta samo še potrditev, da pri zvezi nista na prednosti lestvici.

Tudi odločitev, ki je pred kratkim padla na svetovni jadralni konferenci, da bo razred 470 še olimpijski vse do Tokia, jima nič ne pomaga. V novo olimpijsko štiriletje nočeta brez zadostnega finančnega vložka, pa tudi nočeta preživeti še ene olimpijske kampanje brez trenerja, kot je bilo do zdaj. Svet jadranja postaja vse bolj profesionalen in če že gresta v to bitko, želita imeti urejeno čisto vse, da lahko konkurirata z najboljšimi.

Za pomoč sta se obrnila že do mnogih. Potrkala sta tudi na deželno jadralno zvezo, za pomoč pa sta prosila tudi ZSŠDI: mnogi obljubljajo, a rešitve še ni. Nekateri zvesti sponzorji (med njimi pa so predvsem italijanska podjetja!) bi jima najbrž še stali ob strani, a bi bil njihov vložek najbrž premajhen. Pa tudi njun položaj (predvsem finančni) se po olimpijskem ciklusu ne bi spremenil. »Bila bi le štiri leta starejša, a v žepu ne bi imela ničesar,« je črnogled Sivitz Košuta. V drugih državah je finansiranje športnikov urejeno: vsi vrhunski jadralci prejemajo štipendije, od zveze, klubov ali pa vojaških ekip.

Tudi ideja, da bi nastopila kot slovenska državljana, ju ne prepriča več. Če bi se vendarle odločila, da bosta tekmovala za Slovenijo, bi pomenilo, da morata zapustiti matični klub, taka odločitev pa jima ne bi zagotavljala kasnejše službe.

Skratka, po najbolj črnogledih (a realnih) napovedih je torej letošnja bronasta kolajna na evropskem članskem prvenstvu njun labodji spev. Kdaj bo uradno padla odločitev o bodočnosti, pa nam še nista razkrila.

Več novic na www.primorski.eu