V četrtek je goriški Kulturni center gostil osebnost, kakršen je ljubljanski nadškof, msgr. Stanislav Zore. Z udeležbo ga je počastilo skoraj sto dvajset obiskovalcev z obeh strani meje. V svojem imenu, v imenu prirediteljev ter publike sta ga z daljšimi razmišljanji spraševala Katja Tomsič in Ivo Cotič. Na izvajanja je odgovarjal suvereno in izkustveno, v dveh primerih konstruktivno izzivalno do publike. Sogovornika sta v hitrih potezah obnovila njegov življenjepis od rojstva v bližini Kamnika do goriške Kostanjevice, od služenja vojaškega roka v Varaždinu do posvečenja leta 1985 in služenja na Sveti gori. Nadškof je postal lanski oktober prav na dan sv. Frančiška, istoimenskega reda, ki mu pripada. Sam meni, da je bil pač izbran, saj ni prej nikoli mislil, po kateri poti bo stopal. Doma ga niso silili, zato tudi svetuje vsem staršem, naj otrokom pustijo izbirati in jim hkrati dajo občutek, da so domača vrata vselej odprta. Sedanje zadolžitve opravlja kratek čas, vsekakor pa je osnovno spoznanje, da so po župnijah ljudje verni. Glede uveljavljanja Cerkve v javnem življenju, kjer naj ne bi bila v središču zanimanja, je razkril, da se javni dejavniki pogosto obračajo na Cerkev in jo sprašujejo za mnenje, stališče. Evangelij naj se ne širi zgolj skozi sredstev obveščanja, temveč preko verujočih, ki so pogosto plahi. Šentviška gimnazija odigrava v zadostni meri svojo vlogo usposabljanja in usmerjanja maturantov in se to v družbenem okolju pozna.
V štorijah mariborske škofije se kaže, da njeni poglavarji niso odigravali odločujoče vloge. Posledice pa so hude: zamajalo se je zaupanje, izgubljene so vse nepremičnine, a ostali so sakralni predmeti in pomemben arhiv. Pomen družine in ljubezni v njej je načela Tomsičeva, nadškof ji je lapidarno pritrjeval: obe sta gibalo in temelj sveta; vse temelji na zakonski zvezi, poklicanost posameznika pa je, da ljubi za vedno! Otroci so blagoslov, starejši pa modrost. O vsem tem je potekala razprava na rimski Sinodi. Tudi med podrobnejšim opisovanjem dogajanj med prebivanjem v Rimu se je nadškof vračal na pojem trajne ljubezni, ki je odrešujoča. Pred mesecem dni je v goriškem Kulturnem domu iz drugačnih miselnih izhodišč isto zatrdil - ne prvič! pesnik Ciril Zlobec. Njegova zadnja pesniška zbirka je spomenik vseobsegajoči (dvoedini) ljubezni. Pazljivemu opazovalcu pa se samodejno izoblikuje tudi naslednje: dokler gre za razmišljanja ali posredovanje izkušenj med tolikimi ostalimi, je »vse glih in prav«. Če pa izzvenijo takšne misli kot naročilo (bodite takšni!), se zadeve zamotajo. A je mogoče ljubiti po naročilu ali celo na ukaz?! Saj ne gre za racionalno kategorijo. Če h temu dodamo potrebo po duhovnem spremljevalcu, ki naj vpliva z molitvami, branjem sv. Pisma, zakramenti in cerkvenim nadzorom, kaj šele z naročilom, naj druge družine sledijo stanju v moji družini, potem je tu nekaj hudo narobe... Morda pa je bilo mišljeno rahlo drugače.
Na Sinodi so odnosi bili odkriti in kljub različnim gledanjem konstruktivni. Čutiti je bilo prisotnost sv. Duha. Poročila raznih komisij so si bila presenetljivo enaka. Prevladalo je gledanje, da morajo biti rešitve »naše«, ne pa »moje« ali »tvoje«. Raven posegov je bila zelo visoka s priklici in navajanjem Tridentinskega koncila. Papež je večkrat pokazal, da zavzeto sledi celoti in posameznim komisijam, ki so razpravljale v treh sklopih: o pripravah na zakonsko zvezo, o razlikovanju poklicanosti družine v odvisnosti od zgodovinsko zemljepisnega okolja in o poslanstvu družine v Cerkvi ter v svetu. Obhajilo za ponovno poročene sploh ni bilo glavna snov razprav. Prav se je zavedati, da obhajilo ne pomeni vključitve v cerkveno občestvo, zato ni alfa in omega pripadnosti. Vključitev izvira iz krsta in zato so vsi krščeni, ne glede na okoliščine obhajanja, člani katoliške Cerkve.
Nadškof Zore je spregovoril tudi o pojavu množičnega begunstva. Izhodišče krščanskega vedenja izvira iz reka: če se javi na vratih pomoči potreben človek, pomagaj, a on mora sprejemati zakonska določila gostujoče države. Problem je v izvornih državah: tam je treba urediti, pomiriti nastalo stanje. Licemersko je vedenje, ko opozarjajo na nevarnost za krščansko Evropo številni od tistih, ki so bili proti vnašanju krščanskih vrednot v temeljna izhodišča EU. V zadnji tretjini poteka se je srečanje po izrečenih mislih, zastavljenih vprašanjih in slogu besedišča prevesilo v verski obred z zaključnim blagoslovom (vseh) prisotnih. (ar)

Več novic na www.primorski.eu