Ob reportažah je beležil dogajanje na našem območju ter tako na poetičen in tehnično izpiljen način ustvaril preko 300.000 posnetkov, od katerih je bilo doslej objavljenih le 50.000. Prave mojstrovine nudijo poleg estetskega užitka neprecenljivo dokumentativno gradivo, ki beleži presek naše polpretekle zgodovine z bogastvom najrazličnejših pričevanj.

Na odprtju je Martina Repinc v imenu zadruge Naš Kras prebrala dopis predsednika Edija Krausa, ki se odprtja ni mogel udeležiti. Mario Magajna je bil med ustanovnimi člani zadruge, družinski prijatelj, ki je z njegovim očetom Egonom Krausom delil tudi sodelovanje v redakciji Primorskega dnevnika, kjer je bil Magajna zaposlen. V imenu Občine Repentabor je pozdravil župan Marko Pisani in se spomnil fotografa, ki je bil vedno nasmejan, neopazno je nastopal in imel vedno vsaj dve do tri kamere s sabo. Za bogato dediščino, ki nam jo Magajna zapušča, je vredno poskrbeti, je še dejal. Podobe v črno-belem presegajo zgolj dokumentativno raven reporterskih pričevanj, v njih razberemo zelo pretanjeno sporočilnost.

O razstavi in opusu je govoril Robi Jakomin, ki je skupaj z drugimi člani organizacijskega odbora razstave Martinom Lissiachom, Martino Humar in Andrejem Furlanom leto dni raziskoval obsežen Magajnov arhiv in opravil izbor za repensko ter druge razstave. Pomemben je bil tudi doprinos znanstvenega odbora, ki so ga sestavljali: Sergio Ferrari, Meta Krese in Franko Vecchiet.

Rojen s priimkom Maganja v Križu, iz še nepojasnjenih razlogov ga kasneje zasledimo zabeleženega s priimkom Magajna, s katerim je postal prepoznaven kot fotograf. Jakomin je povedal, kako so med pregledovanjem 200.000 negativov, ki jih hrani Odsek za zgodovino Narodne in študijske knjižnice, izbrali za razstave tudi posnetke, ki še niso bili na ogled v javnosti. Med temi so tudi fotografije, ki so bile aprila 1951 prvič razstavljene v galeriji Scorpione v Trstu. Izbor teh posnetkov bo zdaj na ogled na treh razstavah: v Repnu, v studiofaganelu v Gorici, kjer je bilo odprtje včeraj, in na dolinski občini, kjer bodo izvirne fotografije na ogled od četrtka, 22. septembra (odprtje bo ob 18. uri). V palači Gopčević v Trstu pa bodo 21. oktobra odprli obsežnejšo razstavo. Rojstna vas Križ se je Magajne spomnila že med poletjem.

Izbor fotografij nima skupnih tematskih izhodišč, obratno, eksponati želijo izpostaviti bogastvo raznolike motivike in tako vabi gledalca, da se osredotoča na vsako posebej ter odkriva obenem širino Magajnovih pogledov. Gre za fotografije s potovanj, druge je ujel na domačem Krasu, v Bregu, kjer je živel in obeležil specifične dogodke na širšem območju.

Fotografije je Magajna sam razvijal in tiskal, negativi razstavljenih slik merijo 6x6, v fazi tiska je tako poskrbel za izreze, ki kompozicijo dodatno ovrednotijo. Med eksponati, ki jih je montiral na podlago sam avtor, je tudi redkejše tihožitje. Presek ulice v starem mestu nudi pa edinstveno bogastvo tonskih razlik in pripovednih elementov, ki soustvarjajo Magajnovo poetiko. V znamenje priljubljenosti fotografa je obiskovalec prepoznal portret svoje babice, gospe Katarine Sosič, Peračeve.

V spremni zgibanki k razstavi je Dušan Kalc, dolgoletni kolega Maria Magajne, navedel odlomek intervjuja iz Primorskih novic leta 1983 ob prejetju Tomšičeve nagrade, ki nam veliko pove o pristopu, ki ga je Magajna imel pri svojem reporterskem delu: »Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame.«

Ob koncu slavnostnega večera, ki ga je glasbeno obogatil nastop Moškega zbora Kraški dom iz Repentabra pod vodstvom Vesne Guštin, je govoril še Tomaž Ban v imenu Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je skupaj s kulturnim društvom Bubnič Magajna, Slovenskim klubom, Narodno in študijsko knjižnico, zadrugo Naš Kras, potovalno agencijo Aurora Viaggi in Deželo Furlanijo Julijsko krajino omogočila razstavo. Opus Maria Magajne, je rekel, predvsem za vse, ki so Magajno poznali, ni le del naše zgodovine, a del nas samih. Med uglednimi gosti, ki so se udeležili odprtja razstave, je bil tudi bivši minister za kulturo Massimo Bray, direktor inštituta Treccani.

Razstava je na ogled ob nedeljah in praznikih vse do konca oktobra s slednjim urnikom: 11.00-12.30 in 15.00-17.00.

Več novic na www.primorski.eu