Na ponedeljkovem Srečanju pod lipami, posvečenem Naši državni šoli, se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici zbralo okrog petdeset ljudi, v glavnem poslušalk, kar je v sozvočju s pretežno žensko populacijo šolskega kadra v slovenskih izobraževalnih strukturah. Na vprašanja Petra Černica, ki poučuje na slovenskem licejskem polu v Gorici in je član Višjega šolskega sveta, so odgovarjali in publiki pojasnjevali svoje poglede ter izkušnje državna poslanka Tamara Blažina, predsednica Paritetnega odbora za izvajanje zaščitnega zakona Ksenja Dobrila, ravnatelj Primož Strani in tajnik Sindikata slovenske šole Joško Prinčič. V imenu prirediteljev - centra Lojze Bratuž in Krožka Anton Gregorčič - je pozdravil Julijan Čavdek, med udeleženci so izstopali še podpredsednik deželnega sveta FJK Igor Gabrovec, deželni predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič in vodja deželne pravno posvetovalne delavnice SKGZ, Livio Semolič.
Černic je uvodoma povedal, da je srečanje posvečeno šolski stvarnosti ne v trenutku panike, kar se pogosto dogaja, temveč v umirjenem vzdušju, ki omogoča gledati stvarno na dogajanje. Šolstvo sodi med stebre manjšinske organiziranosti. Kar nekaj stebrov pa je pod udarom: krajevne uprave, gospodarstvo, tisk. Šola ima naslednje značilnosti: na Goriškem je 1.710 vpisanih, v deželi FJK pa skoraj 4.500, vseh zaposlenih je 500 v izobraževalnih procesih, 150 oseb sodi med neučno osebje. Sledilo je vprašanje: do kakšnih sprememb je prišlo v zadnjih petnajstih letih?
Ksenja Dobrila je izpostavila porast števila učencev in hkrati iskanje strategij za uspešno vključevanje otrok različnega jezikovnega in kulturnega izvora. Prišlo je do velikih sprememb, ki niso prilagojene našim potrebam. Pogoji dela nas silijo v neprekinjeno budnost, da ustrezno uvajamo novosti ob upoštevanju manjšinskih posebnosti. Strani je izpostavil tri odličnosti, ki so hkrati zapletenosti. Soočanje z več jeziki mladino bogati, hkrati pa so didaktični vzorci preveč ustaljeni. Premalo je osebja za predvidene zadolžitve. Reforme narekujejo povezave z družbenim tkivom? Res je in slovenska šola je tega vajena, hkrati pa gre za breme, ker dojemamo sodelovanja kot poslanstvo, ne zgolj kot poklic.
Poslanka Blažina je prav tako izpostavila protislovje, ki se veže na relativno majhne razsežnosti slovenskega šolstva v Italiji. Majhnost je prednost in hkrati breme. Nelagodje izvira tudi iz prevelikega števila reform po zakonu iz leta 2001, vsekakor pa je besedilo zakonskega osnutka sad kolektivnega dela. Sedaj je iz marsikaterega vidika preseženo. V tej zakonodajni dobi predlogi posameznih parlamentarcev ne pridejo v poštev, ker se politika ukvarja s težjimi vprašanji. Tajnik sindikata Prinčič je poudaril, da je zasnova o avtonomiji prišla deset let prepozno. Samostojnost odločanja se razblinja v pomanjkanju gmotnih sredstev. Tudi priznanje vloge sindikata na deželni ravni nima kaj prida učinkovitih posledic: lahko opozarja, a ne rešuje, glavna skrb vsedržavnih sindikatov pa gotovo ni manjšinsko šolstvo.
V drugem krogu iztočnic z vprašanji so se »izzivalec« in gostje soočali s t.i. »dobro šolo«. Zakon je bil odobren julija. Glavna njegova zasluga je povečanje in izboljšanje zaposlovanja na šolskem področju. Pomembno je povezovanje izobraževanja s svetom dela. Glede slovenskih šol je bil sprejet amandma k delu odloka. Pomembni postavki sta preverjanje uspeha in digitalizacija, za nekaj vprašanj pa naša skupnost ni oblikovala zahtev, saj je bilo vse usmerjeno v dopolnitev odloka.
Dejstvo je, da Urad za slovenske šole ni suveren, temveč se podreja Deželnemu šolskemu ravnateljstvu. Za nemško skupnost v Bocnu in Trentu to ne velja, ker je urad suveren. Natečajni razredi bi morali upoštevati specifiko slovenske šolske ureditve. Bodoča naloga vseh odgovornih je, da skrbno sledijo uveljavljanju »dobre šole« ter sproti poskušajo čim več iztržiti. Paritetni odbor, ki mora skrbeti za uveljavljanje zakonskih pravic, ni pristojen za določanje pristojnosti urada. Slednji je ohranil upravno jedro, kot je predvideno, zmanjkalo pa je pedagoško. Glede vloge deželnega urada bi morali poiskati pomoč v Sloveniji v smislu posredovanja na ustreznem italijanskem ministrstvu.
Pogovor se je nadaljeval z razpravo o povezovanju šole s svetom dela, tudi čezmejnega, o zdržljivosti dvojnega ravnateljevanja, o socio-psihopedagoški službi z dopolnitvami v Trstu in širitvijo na Goriško, o umestnosti ponovnega odprtja slovenskega okenca v Gorici (sedaj je vse zavrto na ravni državne advokature), o neprebojnem zidu, pred katerim se znajdemo, ko nam je marsikaj dovoljeno, sredstev za uresničevanje pa sploh ni.
Med razpravo sta Damijan Pavlin in Igor Gabrovec načela vidike omejene pogajalske moči manjšinske skupnosti, težav pri priznavanju diplom ljubljanskih, koprskih ali mariborskih fakultet, strokovnega izpopolnjevanja, avtonomije FJK, ki je manj suverena kot sta Dolina Aosta in Južna Tirolska, in usvajanja ter rabe slovenščine kot emotivnega in ne le tehničnega jezika. Mestoma so tudi za srednje informiranega poslušalca vse razlage bile nekoliko zapletene, za izvedence. Splošen vtis pa se je nagibal v občutek nemoči s predanostjo v trmasto vztrajanje brez zagotovil o kakšni uspešnosti. (ar)

Več novic na www.primorski.eu