Tiha in sanjava v mehki strugi zvita,
mimo nas prihaja Vipava slikovita.
V senčnem gaju izpod Nanosa izvira,
prijazno proti Soči svojo pot si utira.
Dolina rodovitna hvaležno jo usvaja,
mamljivim se obrežnim sencam vdaja.
Hunov, Langobardov zgodovino skrito
potopil je tvoj val v strugo čudovito.
Boleča se preteklost z dna zrcali,
grozeča naj osveta bodočnosti ne kali.

Medtem ko se na slovenski strani meje v bližini Gorice tu pa tam na reki kaj dogaja okrog jeza v Vrtočah, tistega v Orehovljah, v Mirnu in tudi vmes s čolnarjenjem in ribolovom, je na delu struge, ki teče na italijanskem ozemlju do sotočja s Sočo, malo priložnosti, da med spustom s kajakom opaziš koga, ki bi karkoli počel na Vipavi ali na njenih bregovih.

V zadnjem desetletju so obrežni prebivalci kar nekajkrat imeli opraviti z naraslo vodo, poplavami in povodnji. Na novo je nagrmadenih vrsta nasipov, ki naj obvarujejo domačije pred vodno ujmo. Kaže, da za redne rekreativne dejavnosti ni časa, če izvzamemo kratek spust z dobro udeležbo, ki ga za veliki šmaren že pet let opravijo člani in prijatelji gabrskega društva Skala. Na Vipavi ni značilnih točk, ki bi si jih kdo zamislil, opremil ali celo sonaravno zgradil, da bi pritegnil k vodi vsaj ozek krog krajanov. V knjigi, ki jo je izdala sovodenjska občinska uprava leta 2001 ob 50-letnici ponovne upravne samostojnosti, najdemo veliko napisanega o nekdanji »uporabi« domačega vodnega toka v Rupi in Gabrjah, na Peči in zraven Sovodenj.

Tudi v brošuri, ki je izšla leta 2003 ob 10-letnici Kajak kluba Šilec, najdemo nekaj posnetkov, ki prikazujejo mlade občane iz obrežnih vasi na svojih kajakih. Še nekaj let je nato trajala veslaška dejavnost med spusti po reki od Renč do sotočja. Odmevnih organiziranih pobud za širšo javnost po zaključku spustov pred tremi ali štirimi leti ni bilo več, če pa se posamezniki ali skupinice prijateljev še kdaj podajo na vodo, bo to zanimivo zabeležiti. Vsekakor so spusti po Vipavi na daljše razdalje zamrli zaradi odpovedi soprirediteljev v Renčah.

Tu sta dve zamisli, da se odnos do vodnega toka deloma spremeni: kratek nočni spust ob polni luni od Gabrca do Gabrij podobno kot za veliki šmaren z zaključno veselico ter jutranji spust od Rubij do izliva in po dolgem obdobju spet veslanje proti toku po Soči do avtocestnega viadukta. Še najbolj se mi zdi pomembno, da si mlajše generacije sovodenjskih občanov ozavestijo kraj sotočja, zaradi katerega se Sovodnje sploh tako imenujejo. Če bi se tam kaj dogajalo od časa do časa v smislu druženja, bi se oblikovala priložnost, da okoljsko in simbolno tako odličen kraj spoznajo tudi prijatelji iz Štandreža in Gorice, znanci iz Pevme ter Štmavra in krajani iz Števerjana. Tudi tistim v Laškem ne bi škodilo obiskati tisto mikrolokacijo. Vem za množico ljudi, ki se ji niti ne sanja o ostrem rtiču, kjer se stikata dve naši reki.

Zgodilo se bo, da si bodo kaj izmislili drugi in se bomo hudovali zaradi »izgube« nečesa, o čemer pravzaprav tudi ne vemo ničesar. Pred manj kot desetletjem sem poskušal nekaj premakniti v tem smislu, a zacementiranost razmišljanja in pobud v okviru kulturnih in športnih društev je premočna, da bi odbori, sekcije ali skupine zmogle slediti »novotarijam«.

Vsekakor! Sam se rad, kljub vlagi, podajam v samoto sotočja, kjer sem nekoč simbolno zaključil štiridnevni pohod od izvira Vipave do izvira Soče. Tudi majhen obred sem si tedaj privoščil: stekleničko vode, zajeto Pod skalco in drugo zajeto nad Zapodnem sem rekama vrnil med Sovodnjami in Petovljami.

Aldo Rupel

Več novic na www.primorski.eu