Na bazovski gmajni se vsako leto zberemo več ali manj isti ljudje. Ni malo mladih obrazov, največ pa je starejših, takih, ki so jim grozote dvajsetega stoletja morda bolj občutene. Od ustrelitve štirih mladeničev na bazovski gmajni je letos minilo 85 let, prav letos pa praznujemo tudi 70. obletnico osvoboditve izpod fašizma in nacizma. Spomin nanje še vedno vsako leto privablja prvo nedeljo v septembru na bazovsko gmajno veliko množico ljudi. Vsako leto me presune, kako nekateri starejši še vedno zvesto prihajajo na proslavo in se ponosno poklonijo štirim junakom, nekateri že 70 let, odkar so imena žrtev vklesana v kraški spomenik.
Bilo je 6. septembra 1930, na gmajni pri Bazovici. Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, člani ilegalne organizacije Borba, ustanovljene v oktobru 1927 v Trstu z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in nasilni raznarodovalni politiki, so bili ustreljeni ob zori na vojaškem strelišču pri Bazovici.
Na osrednjo proslavo so so v nedeljo tudi letos prvi prikorakali udeleženci spominskega pohoda, ki so se s Kokoši spustili k spomeniku, na gmajni pa se je kmalu zbrala množica nekaj sto ljudi. V prvih vrstah so bili minister slovenske vlade Gorazd Žmavc, generalna konzulka v Trstu Ingrid Sergaš ter konzulka Eliška Kersnič Žmavc, poslanka Tamara Blažina, deželna svetnika Igor Gabrovec in Stefano Ukmar, predstavnika tržaške pokrajine Igor Dolenc in Maurizio Vidali, podžupanja tržaške občine Fabiana Martini ter predsednik občinskega sveta Iztok Furlanič. Navzoči so bili tudi predstavniki manjšinskih organizacij, delegacije hrvaških antifašistov in borcev ter predstavniki partizanskih, antifašističnih, domoljubnih in veteranskih organizacij iz Slovenije in Italije.
Pozdravne besede je navzočim namenil predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, ki je podal misel, da Evropa in Evropska unija še danes slonita na temeljih antifašizma, katerega borci so bili med prvimi prav štirje mladeniči, ki se jih bomo od letos spominjali skupaj z Antonom Gropajcem, soborcem organizacije Borba, ki je med nasilnim zasliševanjem umrl leta 1930 v rimskem zaporu. Zbora Jacobus Gallus (dir. Marko Sancin) in Lojze Bratuž (dir. David Bandelj), nabrežinska godba pod vodstvom Iztoka Cergola ter igralca Alida Bevk in Danijel Malalan so poskrbeli, da je bila proslava tudi letos občutena. Povezovala sta Elena Husu in Jernej Šček, na častni straži so stali taborniki RMV in taborniki RSa iz Ljubljane ter skavti SZSO. Organizatorji so priložnostni govor zaupali goriškemu pisatelju in novinarju Andrei Bellaviteju, ki je spregovoril v imenu italijanskih antifašistov in demokratov, hrvaškemu pisatelju in kulturnemu delavcu Milanu Rakovacu ter slovenskemu politiku, pisatelju in zdravniku Rafku Dolharju.
Andrea Bellavite je govor začel v slovenskem jeziku, nakar je nadaljeval v italijanščini. Bazovica je zanj priložnost za razmislek o smislu življenja, zgodovini in spominu. »Fašizem je z neverjetno hitrostjo privrel na površje in zaprl slovenske šole, prepovedal uporabo slovenskega jezika v javnosti, prisilil poitalijančiti priimke, z nasiljem se je zoperstavil vsem, ki so se želeli upreti diktaturi. Ti mladi fantje so se uprli diktaturi in nečloveški politiki z inteligenco in neustavljivo voljo. Svoje življenje so žrtvovali za ogromno vrednoto.« In teh grozot, ki so se pojavljale v zgodovini, ne smemo pozabiti. »Skušalo se je celo prikriti spomin – vsaj do nekaj več kot dvajset let nazaj – taborišč v Viscu, Gonarsu, Zdravščinah in v mnogo drugih krajih, kjer je na tisoče žensk, otrok in moških umrlo od lakote ali izmučenosti. Če je javno mnenje sad ignorance, vdanosti in ogledalo trenutne oblasti, lahko to privede do neizmernih tragedij.« Tudi danes se lahko kaj takega zgodi, saj je pred vrati tragedija priseljencev, ki bežijo pred vojno, lakoto in nasiljem, na katero ni konkretnih političnih odgovorov, ki se odsevajo v širjenju rasizma. Bellavite je mnenja, da je danes čas »pravičnega spomina«: »Ferdo, Fran, Alojz in Zvonimir so padli, ker so bili na pravi strani, kdor jih je umoril, pa je bil na napačni. Spomin enih in drugih ne more imeti enake vrednosti. Danes je morda napočil čas za »pravičen spomin«, to je spomin, v katerem lahko s spoštovanjem sprejmemo, čeprav tega ne delimo, da lahko nekdo drug verjame svoji zgodovini, drugačni od naše ...« Bellavitejeve besede je prekinil aplavz. Zaključil je z mislijo, da štirje junaki niso umrli, da bi jih vsako leto slavili, temveč zato, da bi mi premagovali vsako vrsto rasizma in diktature, in skupaj gradili svobodo in demokracijo, ki sta na žalost tudi danes vsak dan bolj ogroženi.
Hrvaški pisatelj in kulturni delavec Milan Rakovac je svoj poseg začel s pesmijo, ki jo je pred 35 leti spesnil po spominih strica Gašperja, ki je bil prvi TIGR-ovec v komunu Baderni v Istri in je bil zato obsojen na 99 let ječe in priča o grozotah, ki jih je ta zemlja doživljala.
»V času razpada tisočletne civilizacije je vrnitev k prvobitnemu antifašizmu, ki se je ob Jadranu utrjeval v beneški convivenzi in internacionalistični fratellanzi, preprosto edina pot preživetja. Okoli nas, tudi med nami samimi, kipijo novi evropski nacionalizmi, fašizmi, rasizmi. Za vse nas je, še posebej za Republiko Italijo in njeno demokracijo, in nič manj za Slovenijo in Hrvaško, glas o bistvu antifašizma pomemben prav tu, v mučeniški Bazovici, na romansko-slovansko-germanski tromeji. Kjer je najprej divjal militantni iredentizem Ruggera Faura Timeusa in potem iz njega rojena obmejni fašizem in julijski fašizem, ki sta na slovanski živelj pritisnila z jasnim namenom kulturocida, kasneje tudi genocida«, je nadaljeval Rakovac. Desetletja se zbiramo na tem svetem kraju, da se poklonimo žrtvam, da ne bi pozabili, da bi našim mladim pričali o strašni zgodovini. Temu in takemu nasilnemu, kriminalnemu in bogu všečnemu domoljubju močnejših so se naši dedje in očetje tod uprli. Moramo se tudi mi, tukaj in zdaj. Vse ostalo je zgolj moralna beda, hujša od smrti same, je zaključil.
Slovenski govornik Rafko Dolhar je postavil v ospredje spomin na zločine, ki še danes razdvajajo naš narod. »Ta gmajna je sedaj sveta vsem Slovencem, ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje in na njej ni prostora za politične špekulacije.« Dvajseto stoletje je bilo leglo zločinov, tako s strani revolucije kakor kolaboracije. »Revolucija je zakrivila veliko zločinov, kolaboracija pa sramotno sodelovanje z okupatorjem, za katero sedaj nima smisla iskati filozofskega opravičila. Mladim moramo povedati resnico, tudi tisto polovico, ki nam morda ne ugaja.« Po drugi svetovni vojni smo se tudi v našem prostoru razdelili med tiste, ki so režim odobravali in tiste, ki ga niso. Tako imamo še danes na vseh področjih dvojne ustanove. Iluzorno je misliti, da se bodo zdaj kar naenkrat združile, pravi Dolhar, vendar smo danes le vsi sinovi iste matere in deležni enake podpore s strani matične domovine. Čeprav je jasno, da imamo lahko drugačen pogled na svet, bi morale vse naše opcije braniti interese slovenske narodne skupnosti v Italiji. »Še nikoli nismo imeli vse ravni uprave v rokah levosredinskih koalicij, katerim smo Slovenci prispevali odločilne glasove. Ko jih imamo, pa ne moremo priti do pravic, ki nam pripadajo.« Še veliko je težav, za katere se moramo boriti, borimo se lahko v različnih vrstah, naš cilj pa mora biti skupen, je zaključil.
Proslava se je tradicionalno zaključila s skupno zapetim Vstajenjem Primorske.

Več novic na www.primorski.eu