GORICA, NOVA GORICA - Letos mineva 40 let, odkar deluje Kinoatelje in razvija filmsko kulturo v čezmejnem prostoru. »To so bile želje ustanovitelja sociologa, filmskega kritika, politika Darka Bratine. Leta 1977 je zapisal, da si želi ustanoviti kino atelje, kjer bodo razmišljali o filmu in ga gledali ter, zakaj ne, tudi producirali. Danes se lahko pohvalimo s približno tridesetimi pretežno dokumentarnimi deli, ki beležijo ta kolektivni spomin obmejnega življenja na tem kosu Zemlje,« poudarja Mateja Zorn, vodja izobraževalnih projektov pri Kinoateljeju.

V obeležitev jubileja so Kinoateljejevci v sredo zvečer v Carinarnici – urbanem bivaku kulture na nekdanjem mejnem prehodu Erjavčeva – Škabrijelova ulica pripravili predstavitev aktualnih projektov, kjer so glavni nosilci večinoma mladi. Oni so namreč po besedah predsednika Kinoateljeja, Aleša Doktoriča, začetniki novega cikla, nove poti, ki se bo gradila na dosedanjih štiridesetletnih temeljih.

V okviru izobraževalnega projekta Vse, kar imam, nosim s seboj – Begunčev kovček, ki se je v sodelovanju s številnimi partnerji razvijal med dijaki osnovnih, nižjih in višjih srednjih slovenskih šol iz Gorice, Trsta, Doberdoba in Špetra, so nastali štirje kratki filmi. Dijaki so s pomočjo raznega gradiva in pričevanj iz časa njihovih dedkov in babic problematiko spoznavali z več plati in jo nazadnje aktualizirali tudi ob spoznavanju sedanjih beguncev. Begunčev kovček prinaša še veliko avdiovizualnega gradiva, ki sicer ni bilo vključeno v končne izdelke. To bi lahko bil tudi primeren učni pripomoček,« razmišlja Zornova. Konec poletja bo vsebina kovčka objavljena na Kinoateljejevi spletni strani.

Še en projekt, pri katerem pa Kinoatelje sodeluje z ustanovo Silvana Furlana, vključuje mlade. Skupaj razpisujeta natečaj Mlado mesto – naš utrip. »Mlade želimo vzpodbuditi k temu, da z mobilnimi telefoni poiščejo zanimive zgodbe o skritih kotičkih Nove Gorice, ki letos beleži 70 let in posnamejo kratke nekajminutne filmčke,« pojasnjuje Zornova. Projekt bo trajal do konca leta. Letos sta režiserki Nadja Velušček in Anja Medved v okviru Kinoateljeja izvedli evropski projekt Vžgano v spominih. Gre za dokumentarec o požigih slovenskih vasi med drugo svetovno vojno. V sredo so v Carinarnici predstavili tudi kratke izseke iz nastajajočega dokumentarnega filma Miren dan, ki je celovečerni prvenec režiserja Jana Mozetiča, celotno dogajanje pa so beležili tudi člani berlinskega Atelier Limo, ki v teh dneh med Gorico in Novo Gorico snemajo novi dokumentarec o schengenski meji Border open end.

»Za nas je bil v začetku film cesta, po kateri smo vstopali v filmsko kulturo,« se je Doktorič ozrl na začetke Kinoateljeja in poudaril, da je bil za Slovence v Italiji tudi film eno od orodij, s katerim so vstopili v center slovenske kulture, »kar je bila za nas velika izkušnja«.

»Sedaj je prostor bogatejši s filmsko kulturo, imamo tudi akademske ustanove, ki jih takrat nismo imeli. Morda je na Kinoateljeju sedaj vloga, da najde tiste niše, ki jih obstoječa institucionalna filmska kultura ne pokriva. Verjetno so te niše vendarle tisti ustvarjalni prostor, kjer se mladi lahko prepoznajo in nadgradijo to, kar že obstaja,« razmišlja Doktorič in obenem dodaja kritično zrno soli na vprašanje čezmejnega povezovanja. »Menim, da se v tem smislu stvari niso premaknile v nobeno smer. Sedaj so vprašanja enaka kot takrat, ko smo se mi s tem ukvarjali. Obe upravi sta odgovorni, da se v bistvu ni nič zgodilo. Septembra, ko bomo organizirali simpozij o Darku Bratini, ki se je z vprašanjem dveh mest ukvarjal pred dvema, tremi desetletji, bomo pač znova odkrili, da so ta vprašanja še vedno ista. Ker tisti, ki bi morali kaj premakniti, tega niso naredili,« je pribil Doktorič.

Zgornje razmišljanje lepo zaokroža zaključek enega izmed štirih filmov, ki so jih v projektu Vse, kar nosim s seboj – Begunčev kovček posneli goriški dijaki. V filmu svojo zgodbo pripoveduje tudi ena izmed dijakinj. Ko je prišla na šolo v Gorici, se je počutila kot popoln tujec, ni poznala kulture, navad. V filmu pove, da ko je v šoli, je ene vrste človek, ko pride domov, pa drugače živi in se obnaša. Na vprašanje, od kod je doma, pa dekle odvrne: »Iz Nove Gorice.«

Več novic na www.primorski.eu