BARDO - Območje Terskih dolin se nahaja v osrednjem delu loka Julijskih Predalp v porečju reke Ter. Na jugu sega do zadnjih naselij videmskega območja, na vzhodu se vzpenja vzdolž Nadiške doline in nato oriše mejo med Italijo in Slovenijo, na severu pa z gorsko verigo Mužcev meji na Rezijo in na zahodu z območjem Gumina. Tako kot v sosednjih območjih Benečije oz. Beneške Slovenije je tudi tu prisotna skupnost, ki ima lastno jezikovno in kulturno identiteto, njeni pripadniki pa govorijo slovensko tersko narečje. Najbolj zahodni Slovenci so torej ti, ki živijo ob Teru. Tersko narečje (ali terščina) je nekakšen živ muzej slovenskega jezika, ki ga je raziskoval in zapisal tudi tržaški profesor Pavle Merkù.

Zveza slovenskih kulturnih društev je s prispevkom Dežele (Servizio volontariato e lingue minoritarie v okviru projekta “Mladi & kultura & društva & socialna promocija) priredila enodnevni laboratorij s spoznavanjem slovenskih ustanov in kulturno-naravnih točk skozi prostovoljstvo in aktivnosti mladih v društvih danes, v sklopu katerega se nas je več mladih iz tržaške in goriške pokrajine udeležilo ekskurzije v Terske doline. Poleg Danijela Malalana, ki je vodil ekskurzijo, nas je pri obiskih spremljala tudi domačinka Luisa Cher, ki je zaposlena pri kulturnem društvu Ivan Trinko in ki nam je predstavila tamkajšnje kraje in delovanje društva.

Najprej smo se odpeljali v vas Zavarh, ki slovi po turistični atraktivnosti bogatega podzemnega sveta in Zavarških jam. V spremstvu italijanskega vodiča, ki nas je nagovoril tudi v slovenščini, smo si ogledali Novo jamo, ki jo sestavljajo izmenični sloji prevladujoče flišne kamninske sestave in apnenca. Po izhodu iz jame nas je gospa Luisa popeljala do vaške cerkve, od koder se razprostira lep razgled na vse okoliške gore in vas Bardo. V cerkvi, ki je bila zgrajena po potresu leta 1976, lahko vidimo križev pot z napisi v domačem narečju.
V veliko pomoč jim je bil domači župnik Renzo Calligaro, ki je pred štiridesetimi leti prišel v Zavarh. Ne glede na to, da je po rodu Furlan, je v sedemdesetih letih dopustil, da zbor na koru poje tudi v slovenščini. Zaradi tega je prejel tudi nekaj grozilnih anonimk in je moral na zagovor k videmskemu nadškofu. Slovensko besedo je povrnil tako v cerkev v Zavarhu kot v Bardo, kjer so izdali tudi tri knjige v terskem narečju. Od leta 1997 pa v zavarški cerkvici gostijo tudi koncerte revije Primorska poje.

Slovenci Terske doline ne poznajo slovenskega knjižnega jezika, saj slovenskih ali dvojezičnih šol nimajo. Ravno zato so v šolah poskušali uvesti tečaje slovenščine, a jih je šolsko vodstvo že po nekaj lekcijah ukinilo, češ da se v šoli ne sme uporabljati slovenskega jezika. Viljem Černo in Luisa Cher pa vodita tečaje slovenščine za odrasle v Bardu in na univerzi za tretje življenjsko obdobje v Čenti, ki je slovensko ime mesta Tarcento. Protislovenska propaganda je imela na Slovence v Terski dolini tak vpliv, da so slovenski jezik že od malih nog čutili kot manjvrednega, otroke pa so že sami starši opozarjali naj se v javnosti ali izven domače vasi ne pogovarjajo v domačem narečju.
Oblasti so ljudi iz doline prepričevale, da to, kar govorijo, ni slovensko narečje, ampak nekaj drugega, saj uporabljajo tudi veliko furlanskih besed. Zato tudi sami domačini pravijo da govorijo “po našin”, še vedno pa jih bo malo reklo, da je to slovensko narečje. Nekateri so se kljub vsemu že v šestdesetih letih hodili šolat v Dijaški dom v Gorico, zaradi česar so jih potem Italijani doma obrekovali ali jih celo zapostavljali pri maši. V zadnjih letih se je stanje k sreči zelo spremenilo in izboljšalo. Do take mere, da so zdaj starši otrok bardske občine zahtevali ustanovitev dvojezične šole.

Sledil je obisk delavnice Marca Ternovca, tržaškega Slovenca, ki v naselju Viškorša v Tipajski občini ročno izdeluje renesančne in baročne viole da gamba. Predstavil nam je ves proces izdelovanja, ki se ga je naučil kot samouk. Za izdelavo ene same viole da gamba potrebuje približno dva meseca časa, delo pa zahteva veliko mero natančnosti. Godala izdeluje po naročilu, te pa prejema iz najrazličnejših koncev sveta. Preizkusil se je še v izdelavi lire da gamba (lirone), dokončuje pa tudi svoj prvi čembalo. Za konec nam je Rika Murata, Marcova žena, zaigrala skladbi nemškega skladatelja Abela. Marco Ternovec je od leta 2013 tudi predsednik KD in MePZ Naše vasi iz Tipane. Izrazil je ogorčenje nad dejstvom, da oblasti v uradnih zapisih in pismih večkrat uporabljajo hrvaščino namesto slovenščine.

Pot nas je nato vodila še v vas Bardo, kjer smo si ogledali cerkev in etnografski muzej, ki je bil ustanovljen leta 1973 na pobudo skupine kulturnih delavcev, članov Centra za kulturne raziskave. Muzej, ki je bil nekoč vaška mlekarna, hrani dediščino, ki priča o kulturi in tradiciji tega območja. V njem so razstavljeni stari kmečki in rokodelski predmeti, ogledamo in preberemo pa si lahko tudi posnetke in opise starih navad. V vasi lahko opazimo tudi lesene table z ledinskimi imeni v terskem narečju. Po obisku cerkve, ki velja za najlepšo v okolici in v kateri so se kljub potresu ohranile orgle iz leta 1743, je nastopil čas za odhod.

Odšli smo z rahlo grenkim priokusom, saj smo se zavedali, da če je že nam včasih težko, je nekaterim še veliko težje. Žalostno je tudi dejstvo, da vse manj mladih ostaja v Terski dolini, saj iščejo zaposlitev drugod.

Več novic na www.primorski.eu