SOLBICA – Pozno pomladi, poleti in jeseni so najboljše priložnosti za obisk Rezije. Zima utegne biti tam kar ostra, pomladanska odjuga pa pozna, kajti do aprila ali maja je prelaz čez Učjo do Žage v Soški dolini lahko pogosto še visoko zasnežen. Če obiskovalec zadene pravi dan z naklonjenim vremenom, je dolina enkratno doživetje sredi odtenkov prvobitne narave, z mogočnim Kaninom v ozadju, verigo Mužcev ob strani in strugo reke Bile na sredini. Že samo naravno okolje je več kot zadosten razlog za obisk. Če dodamo kulturne posebnosti z unikatnim slovenskim narečjem, prav tako izvirno glasbo in ples, zraven pa še kulinariko z danes že znamenitimi česnovimi namazi na čelu, odpade vsak morebitni dvom.

Rezijo in njene posebnosti je treba doživeti od blizu. Ni slučaj, da je bila dolina že od osemnajstega stoletja dalje priljubljen cilj številnih raziskovalcev, filologov in muzikologov, od Jana Baudouina De Courtenaya, Pavleta Merkuja, Milka Matičetovega, Julijana Strajnarja ali Hana Steenwijka. Ti in drugi znanstveniki so skozi čas s poglobljenim delom natančno preučili in opredelili identiteto krajev in izročilo ljudi, drugi to delajo tudi danes in so utemeljen zid, ob katerem se drobijo razne špekulacije o tem, da Rezijani niso slovenski jezikovni polotok, ki sega v nedrja naše dežele.

Dolina pa je v zadnjih dveh desetletjih vse bolj deležna tudi bolj množičnega obiska, k čemur je krepko pripomoglo delo domačih kulturnih delavcev, med katerimi so Luigia Negro, vodja podružnice ZSKD v Solbici, Sandro Quaglia in Katia Quaglia, ki ju lahko poslušamo v tedenski oddaji Ta rozojanske glas Radia Trst A.

Kmalu bo, poleg navedenih, še razlog več za obisk doline. Če bo šlo vse po sreči, bo Rezija, morda še pred zaključkom letošnjega ali kvečjemu v teku prihodnjega leta, dobila lepo urejen Muzej rezijanskih ljudi. Ta se bo v Solbici pridružil Muzeju rezijanskih brusačev in bo gotovo prispeval k dodatnemu zanimanju za dolino Rezije.

Kot nam je v preteklih dneh ob obisku povedala Luigia Negro, je zamisel o ustanovitvi muzeja nastala v letu 1989, ko je bil v Reziji na pobudo Slori in NŠK prirejen mladinski raziskovalni tabor. Tabore sta si v obdobju osemdesetih in devetdesetih let omislila in vodila Pavel Stranj in Milan Pahor, ki sta k pobudi pritegnila tudi več znanstvenih sodelavcev iz Slovenije. Tabori so se izkazali kot dragocen prispevek k poznavanju teritorija in so veliko mladih približali k raziskovalnemu delu. Tako je tudi Rezija postala hveležen učni poligon, zbiranje etnografskega gradiva pa je naravno peljalo k želji, da bi se gradivo zbralo v muzeju.

Milan Pahor aktivno spremlja pot muzeja od zamisli vse do danes. Gradivo, ki so ga zbrali mladi raziskovalci, je bilo še posebej dragoceno vpričo dejstva, da se je veliko ostankov in starih predmetov izgubilo v času potresa, ki je poleg Terskih dolin prizadel tudi Rezijo. A v Terskih dolinah je profesor Viljem Černo na srečo že pred potresom zbral veliko etnografskega gradiva, v Reziji pa je bilo treba šele začeti. Dobra izkušnja s prvim mladinskim taborom v Reziji je spodbudila še drugega, ki sta ga NŠK in Slori priredila pet let kasneje, leta 1994. Takrat se je zamisel o rezijanskem muzeju še bolj utrdila.

V letu 1995 je bilo tudi formalno ustanovljeno združenje za Muzej rezijanskih ljudi. Iskali so primeren prostor in so naposled leta 1998 po načrtu Marka Jagodica uredili začasni muzej Na Bili in sicer v dveh montažnih hišicah, ki sta bili tam postavljeni ob potresu. Tako je bila v pričakovanju na ugodnejše razmere osnovna zamisel vendarle uresničena in sicer skoraj v celoti na podlagi prostovoljnega dela. Gre poudariti, da je bila tako mladinskim raziskovalnim taborom kot tudi vsem drugim pobudam v Reziji v tistih letih naklonjena občinska uprava, ki jo je vrsto let vodil Luigi Paletti, dolgo let tudi animator in vodja rezijanske folklorne skupine. V tistem času je Rezija pridobila še ekološki muzej na Ravanci, revitalizirana je bila mlekarna na Bili, aktivno pa je bilo tudi podjetje Diamir (deluje še danes), ki je proizvajalo svedre in aparature za zobozdravstvo.

Za končni sedež muzeja je bila vsekakor izbrana Solbica, za kar je več razlogov. Poleg prisotnosti muzeja brusačev in sedeža ZSKD gre za vas, ki je po potresu kot edina v dolini ohranila svojo značilno stavbno tipologijo, kajti grajena je na trdni skali in je bila zato bistveno manj poškodovana kot drugi kraji, ki stojijo na večinoma naplavinskem materialu. Končno se je leta 2013 ponudila priložnost za nakup značilne solbiške domačije, nedaleč stran od sedanjega sedeža ZSKD ob vaški cerkvi.

Hiša, po domače »Plocova«, ima svojo pomembno zgodovino in izhaja še iz časa beneške republike. Bila je več let opuščena, do leta 1973 je v njej domovala trgovina jestvin. Na kamnitem okvirju vhodnih vrat je vdolbena letnica 1756, tri leta pozneje, v letu 1768 pa je bil v njej rojen Odorico Buttolo, za katerega v Primorskem biografskem leksikonu beremo, da je bil duhovnik, ki je po študiju bogoslovja v Celovcu in krajšem službovanju na Koroškem bil vse življenje dušni pastir doline Rezije. Znan je tudi po tem, da se sestavil slovarček rezijanskega narečja, pa tudi dva očenaša v domačem narečju. Umrl je na Ravanci leta 1845.

Na stavbi so bila pravkar v glavnem zaključena zunanja in notranja obnovitvena dela, pri čemer zunanjost ohranja izvirno tipologijo, notranjost pa je povsem obnovljena in zamišljena kot muzejski zbirki funkcionalen prostor, poleg tega, da bo to tudi nov sedež urada ZSKD. Odbor za rezijanski muzej, ki sta ga ob obisku predstavljala Luigia Negro in Milan Pahor, pričakuje, da pride v kratkem do izplačila predvidenega deželnega prispevka, da se opravijo še zaključna dela in se namesti potrebna oprema. Za to sta se tako pri deželni upravi kot pri Uradu za Slovence po svetu zavzela tudi predsednika SKGZ in SSO Rudi Pavšič in Walter Bandelj.

Še zadnji napor torej. Po več kot dvajsetih letih prizadevanj in prostovoljnega dela bo Rezija dobila muzej svojih ljudi. To bo za dolino pomembna pridobitev, ki si jo pošteno zaslužijo domači kulturni delavci in vsi, ki so jim v dolgih letih pri tem načrtu stali ob strani.

Več novic na www.primorski.eu