Knjiga, fotografska razstava in slavnostna proslava. Vodstvo, odborniki, igralci (sedanji in nekdanji), pokrovitelji, navijači in prijatelji tržaškega košarkarskega kluba Bor so sinoči na Stadionu 1. maju slavnostno nazdravili ob 50-letnici društva, ki so ga ustanovili leta 1965. V športni dvorani Bojana Pavletiča pri Svetem Ivanu v Trstu so se obenem zvrstili številni predstavniki javnih in športnih ustanov. Med najbolj uglednimi: Deželo Furlanijo Julijsko krajino je predstavljal odbornik za kulturo in šport Gianni Torrenti, Občino Trst njen odbornik za šport Edi Kraus (kasneje se je pridružil tudi župan, nekdanji košarkar KK Bor Roberto Cosolini), Pokrajino Trst podpredsednik Igor Dolenc, deželno košarkarsko zvezo Fip pa predsednik Giovanni Adami, ZSŠDI predsednik Ivan Peterlin. In številni drugi. O sinočnji proslavi bomo še poročali v jutrišnji izdaji našega dnevnika.

Spomini podpredsednika Renata Štoklja

Od prvega meta na koš pri nas takoj po končani drugi svetovni vojni je bilo treba za prvo slovensko organizirano košarkarsko dejavnost ali pravzaprav košarkarsko sekcijo počakati leto 1965. Odbojka je bila še vedno prvi in najbolj razvit šport. »Na nas so gledali kot na pepelko,« pravi Renato Štokelj, ki je med prvimi pristopil k Borovem košarkarskem gibanju in mu ostal zvest vse do današnjih dni.

Štokelj, letnik 1952, matičnega društva ni nikdar varal. Na čelu mu je stal med leti 1995-2005 v vlogi predsednika, zadnjih 10 let pa kot podpredsednik. Nekaj let je vztrajal na parketu, ali bolje rečeno na betonu, saj so pokrita igrišča bila takrat luksuz. Nato se preizkusil tudi kot trener, naposled kot odbornik. Prava ustna enciklopedija Borove košarke nas je pospremila skozi bogato 50-letno zgodovino tržaškega kluba.

Prvi meti na koš

Pobudniki takratne košarkarske sekcije pri SŽ Bor so bili v glavnem mladostniki. Prva postava (Ambrožič, Gergolet, Košuta, Lakovič, Prinčič, Roiaz, Rudes, Švara, Zavadlal) je imela povprečno starost 18 let. Trenerja sta bila Branko Lakovič in Silvano Roiaz. Lakovič je nato ob pomoči Maria Marija vodil ekipo, ki je v prvih dveh sezonah razširila vrste in si ustvarila tudi zaledje naraščajnikov, med katerimi je bil tudi mladi Renato.

Trenirali niso le na Stadionu 1. maja. Takrat razen manjše in vedno prezasedene male dvorane, kjer koši so bili le obešeni na zid, ni bilo. Vadba se je odvijala na Opčinah v telovadnici srednje šole in stari telovadnici z nepozabnim lesenim balkonom v Ul. Della Valle, kjer je v glavnem trenirala članska ekipa.

»Ni se vse odvijalo na Stadionu, saj ni bilo pogojev, še za odbojko je igrišče komaj stalo,« se je uvodoma spominjal Štokelj. To je bil čas, ko je mala dvorana služila kot večnamenski prostor, balona pa še ni bilo na obzorju. Ob Lakoviču in Mariju so se zbirali še drugi nadebudneži.

Prihajali so tudi iz kraških vasi, med temi Nabrežinec Damjan Pertot ali Križan Aleksander Sirk in še košarkar Sežane, študent medicine, ki je nato odšel v ZDA - Savo Spacal. To pa so bila že leta naključnega napredovanja v D-ligo (1969-1970).

Današnjih razširjenih odborov niso poznali. Veliko organizacijsko breme so si prevzeli igralci, ki so na gostovanja odhajali z lastnimi avtomobili. V sedemdesetih so vezi iz šolskih klopi in še priljubljene Športne igre k Svetemu Ivanu privabile še nekaj ljubiteljev in poznejših košarkarskih strokovnjakov, med temi Sergia Tavčarja.

Do leta 1970, razen košarke pri SŽ Bor, Slovenci v Italiji nismo razpolagali z drugimi ekipami. Na Opčinah je nastal Polet, ki je gojil tudi žensko odbojko, pozneje še Kontovel. Nastanek kraškega moštva Štokelj pripisuje predvsem nesoglasjem med takratno trenersko dvojico Lakovič-Mari in košarkarskim adutom sedemdesetih let Petrom Starcem.

70. leta: odbojka vs košarka

Košarka je bila takrat pri nas takoj po odbojki, najbolj priljubljen šport. Tudi pri SŽ Bor je bila oranžna žoga še drugorazredna, veliko več pozornosti je vzbujala odbojka, ki je imela daljšo in uspešnejšo tradicijo.

»Tedanja društva, ki so gojila košarko, razen seveda Jadrana, so obenem imela vodilno odbojkarsko sekcijo. Kadri so bili tudi osnovani na navdušencih. Taki, ki nismo posebno izstopali na igrišču, med te uvrščam posebno sebe, smo se posvetili treniranju in delovanju odbora,« razlaga Štokelj.

Po proslavljanju 10-letnice delovanja je nastopila nova zamisel, sicer združena košarkarska ekipa, neke vrste zamejski »dream-team« z imenom Jadran. Sicer nova ekipa je v prvi sezoni nastopila z uradnim nazivom Bor in se na tak način izognila nastopu v prvi diviziji. Ta prehod se Štokelj še posebno spominja: »Tudi Bor je bil takrat med ustanovitelji združene ekipe. Na Primorskem dnevniku in v javnosti je bila ekipa zapisana kot Bor-Jadran. Po tisti sezoni 76/77 se je nekaj skrhalo. Obstajalo je tudi neko rivalstvo do mesta. Polet in Kontovel sta Jadran čutila bolj za svojega, Bor pa je bil bolj navezan na svoje barve. Ob tem je naše društvo že dolgo doživljalo kritike, češ da se večina fondov pretaka v mesto.«

V nadaljevanju so tudi boljši Borovi košarkarji, v zadovoljstvo ali nezadovoljstvo društva, odhajali k Jadranu. Med temi Peter Žerjal in Robi Klobas, pozneje še David Pregarc, Dean Oberdan …

Prvo napredovanje

Najboljše ali zlato obdobje Borove košarke je nastopilo v drugi polovici osemdesetih let, ko so košarkarji Bora dočakali edino napredovanje na igrišču: »V sezoni 86/87 je naše moštvo iz promocijske v D-ligo pripeljal Walter Vatovec. Dobro se spominjam finalnega dvoboja s Stello Azzuro v telovadnici Morpurgo,« nam je zaupal Štokelj, ki je v tem obdobju bolj površno sledil društvu. Nepozaben je v osemdesetih letih bil Borov mladinski sektor. Pozornost do mladinskih ekip je bila prisotna od prvih korakov košarkarskega delovanja. Prav tako v drugi polovici osemdesetih je ekipa dečkov dosegla 6. mesto v Italiji s postavo, v kateri so igrali Christian Arena, Dean Oberdan, Ažman idr. Vse mladinske kategorije so bile krite vsaj z eno mladinsko ekipo. Desetletje se je kljub obetavnim rezultatom na igrišču zaključilo z izpadom prve ekipe v promocijsko ligo. V višjo ligo so se vrnili po sezoni 91/92.

Osamosvojitev in Gardini

Pomembna sprememba je nastopila takoj na prehodu desetletja. Tudi košarkarska sekcija ŠŽ Bor se je osamosvojila in postala klub po reorganizaciji ŠZ Bor leta 1990. Nastal je KK Bor s svojim avtonomnim odborom. Začelo se je tudi nihanje rezultatov.

Od leta 1990 do 1996 je novemu odboru predsedoval Marino Ažman. Pravi factotum, vključno trener, je bil Fabio Sancin. Takrat se je društvo tudi ekonomsko nekoliko okrepilo. »Razloge za to je treba iskati v širšem italijanskem kontekstu in v figuri Raula Gardinija, podjetnika z velikim obzirom do športa, predvsem jadranja, in finančnih poslov,« je še razlagal Štokelj. Ta je v devetdesetih bil lastnik košarkarskega A-ligaša Messaggero Roma, ki je po Italiji pokupil številne obetavne mlade igralce. Mastni denarci so šli tudi za izpisnico Borovega košarkarja Christiana Arene. Zgodba je bila skoraj primerljiva s prestopom Jana Budina k tržaškemu Stefanelu. Danes bi se na račun pokroviteljske krize v svetu košarke kaj takega težko ponovilo.

Rešimo Stadion 1. maj

Blagajna KK Bor je bistveno zadihala. Na dnevni red delovanja so se postavljali tudi problemi športnega objekta. Iz leta 95/96 so Štokljevi spomini bolj izostreni, ker je takrat Ažman odstopil in je sam prevzel vajeti društva. Vodil je tudi odbor civilne iniciative Rešimo Stadion 1. maj, kar si šteje tudi v največje zadoščenje: »Odločilno vlogo je pri ponovnem odprtju Stadiona in obnovi balona imel takratni predsednik ŠZ Bor Aleksander Rustja. Dejansko je bil takrat na vhodu iz Vrdelske ulice vhod že zaprt z verigo. S pomočjo darovalcev in občutljivostjo številnih prijateljev Bora smo zbrali 130 milijonov lir in leta 1996 dočakali prenovljeno telovadnico.«

Prva leta dva tisoč so tudi ponesla Bor v najvišjo ligo doslej. Po izgubljenem finalu končnice za napredovanje v sezoni 2003/04 je Bor Radenska dočakal povabilo v državno C1-ligo, kjer je vztrajal kar pet sezon.

Ob velikem športnem zadoščenju je nerešena zgodba Stadiona za Štoklja še vedno skeleča rana, saj jo šteje kot največji neuspeh: »Največ me žuli dejstvo, da ne vidimo nobenega izhoda in da ni pravega posluha za naše težave.« Problem Borovega športnega doma v zadnjem obdobju ni vplivalo na športno delovanje. Štokelj trdi, da zaprtje ni le grožnja, temveč konkretna možnost, ker pravega izhoda trenutno ni.

50 let: novi obrazi in mladi

Pozitivna plat zgodbe je nova skupina mlajših odbornikov, ki bodo zagotovili prihodnost društva. To so povečini 40-letniki. Starejši se bodo umaknili. Nova garnitura se bo morala soočati z novimi izzivi, med temi tudi ohranjanje mladinske dejavnosti. V društvu je bila skrb do mladih vedno občutena, čeprav v zadnjih desetih letih trpijo demografski upad in manjše zanimanje do košarke: »Nekoč so slovenske družine avtomatično vpisovale otroke v slovensko društvo. Zdaj pa je na prvem mestu bližina, udobnost in kakovost ponudbe za otroka. Če si majhen, si tudi kakovostno manj zanimiv. Podobno je kot v šoli: združeni razredi, združene ekipe ... pozitivna stvar je nedvomno tudi dobro sodelovanje z Bregom in vstop v projekt Jadran,« je o zdajšnjem dogajanju znotraj društva dejal Štokelj, ki se bo s sopotniki petih desetletij zmag in porazov, predvsem pa športnega druženja, ponovno srečal v petek, 11. septembra ob 20.30 v telovadnici Bojana Pavletiča. Fotografije, nova knjiga ter priznanja najbolj zaslužnim bodo na ta večer še dodatno uokvirili zgodovino naše prve košarkarske ekipe.

Več novic na www.primorski.eu