ŠPETER - V konferenčni dvorani Občine Špeter bo danes ob 17. uri občni zbor Sveta slovenskih organizacij. Uvodno poročilo bo imel predsednik Walter Bandelj, ki spet kandidira za triletni predsedniški mandat. Z Bandljem smo se pogovarjali o položaju v manjšini v luči političnih sprememb v Italiji in Sloveniji, o odnosih med SSO in SKGZ ter še o marsičem.
Danes piha povsem drugačen veter. V dobi socialnih omrežij je takšen način komunikacije postal glavno sredstvo za volilno propagando. Nekoč je bil na površju, tisti, ki se je pojavljal na televiziji, danes pa kdor boljše uporablja socialna omrežja.
Vam je to všeč?
Ta logika mi ni posebno všeč, vendar je tako. Brihten, mlad človek se v tem znajde in prevzame vodenje države. Poglejte, kako je bilo za italijanske volitve, ko so bili begunci vsega krivi. Da ne govorim o Evropi, nad katero se vse bolj zgrinjajo črni oblaki. Istočasno pa ostali počivajo in čakajo, kdo bo od sedanjih vodilnih politično pogorel. Zaradi tega me tudi skrbi, kako bo s položajem Slovencev v Italiji.
Zakaj vas skrbi?
Ne vem, če nas čaka dobro obdobje. Poglejte, kaj se dogaja z državno podporo medijem. Kot strela z jasnega nas je presenetila novica, da so pod resnim vprašajem finančna sredstva za Novi glas, Primorski dnevnik in Novi Matajur. Sprašujem se, kaj to v resnici pomeni.
Tudi Slovenija je dobila novo vlado. Kako ocenjujete to spremembo?
Nova vlada v Sloveniji se je umestila po dolgotrajnih pogajanjih in je končno začela delovati. Trenutno nisem v stanju za oceno njenega dela. Verjetno ni lahko voditi tako raznolike vladne koalicije, ki v Državnem zboru nima niti večine. Trenutno ima Slovenija zelo dober gospodarski razvoj, vprašanje je, koliko časa bo to rast še trajala.
Prvi koraki vlade Marjana Šarca so bili še kar zahtevni, če že ne problematični ...
Kar se je zgodilo prejšnji dan, ko je predsednik vlade Šarec moral zamnejati ministra Marka Bandellija, vzbuja precej skrbi. Bojim se, da politični populizem ne ve, kje je meja v komunikaciji. Imam občutek, da tako kot se dogaja v italijanski politiki, se populizem širi tudi v naši matični državi. Še najbolj me skrbi, ko bi vsi vse združevali in postavili v en koš. Ne vem, koliko je to v skladu z demokracijo.
Kaj pa slovenska manjšina, ki, kar se mene tiče, ni v slabem položaju, razen nekaterih neizpolnjenih določil iz zaščitnega zakona?
Zame ni normalno, da smo šele leta 2001 dobili zaščitni zakon in da smo danes prisiljeni opozarjati na njegova neizpolnjena določila. To se mi zdi sramotno. V tem dolgovezenju so se pokazale tudi zanimive razlike med desnico in levico.
Na kaj mislite?
Poglejte, kaj se je zgodilo na goriški občini, kjer nam je desnosredinska uprava priznala koriščenje nekaterih jezikovnih pravic, ki nam jih nekatere levosredinske uprave niso. Zaradi tega ni čudno, da so se začeli slovenski volivci odločati drugače kot v preteklosti. Zato ne vem, če je prav, da smo zelo kritični dp desnosredinskih uprav, ko so pa "naši" na vladi radi molčimo in kimamo z glavo.
In kaj predlagate?
Verjetno bi bilo dobro, da bi bili kot manjšina bolj politično avtonomni.
Kakšno je "zdravstveno stanje" SSO tudi v luči velikih sprememb na državni in evropski ravni?
SSO je v teh letih dobro in intenzivno delal. Bili smo prisotni tam, kjer se je dalo bit. Več izvršnih odborov smo sklicali “na teritoriju”, kar je zame prva naloga, da te včlanjena društva in organizacije spoznajo ter da začutijo bližino, ne pa oddaljenosti, kot se večkrat dogaja.
In kakšne so vaše prednostne naloge?
Za SSO sta prioriteti šolstvo in politično zastopstvo. Obe sta pod pritiskom še posebno zaradi demografskega padca, kar nas zelo skrbi. Zdi se mi, da nas je vedno manj, kar ustvarja velike preglavice v šolskem sistemu in ob volilnih preizkušnjah. Želim si več narodne pokončnosti, vendar ne take, da nas čez kakšno leto ne bo več.
Kaj pa odnosi s SKGZ v luči napovedanega odhoda predsednika SKGZ Rudija Pavšiča?
S SKGZ smo v teh letih dobro sodelovali, ker je to dobro za slovensko narodno skupnost . To sodelovanje je bilo potrebno vsakodnevno graditi in razvijati, v prvi vrsti s sedanjim predsednikom Pavšičem. To bo potrebno nadaljevati tudi s tistim (ali s tisto), ki bo čez kakšen mesec prejel vajeti SKGZ.
Ste glede tega sodelovanja optimistično razpoloženi?
SSO se naslanja na vrednote demokracije, slovenstva in krščanstva, kar nas razlikuje v razmerju s SKGZ. Te razlike bo potrebno spoštovati tudi v prihodnje, saj smo videli v teh letih, da ne ovirajo sodelovanja temveč ga bogatijo. Nimam kristalnega globusa, da bi napovedoval prihodnosti, gotov pa sem, da bodo pravilne tiste rešitve in tisti odnosi, ki bodo enakovredno upoštevali zgoraj navedene razlike, da bo koristno za vse, ne pa samo za eno stran.
Kako se počutite v vlogi predsednika SSO in če se morda soočate s takšno ali drugačno notranjo opozicijo?
Smo v demokratični državi in družbi, kjer lahko vsak človek izraža svoje mnenje, zato je pravilno, da se soočamo z drugačnimi in različnimi idejami. Mladi imajo ene prioritete, starejši pa drugačne, vendar pregovor pravi, da na mladih svet stoji. Prav je tudi, da spoštujemo pravila, potem pa je katerokoli predlog dobrodošel, če je v korist skupnosti ne pa posameznikom, kar se pa žal prevečkrat dogaja.
Ste lahko bolj odkriti?
Imamo tudi take primere, ko se pokaže zanimanje, le takrat, ko gre za denarčke. V trenutku pa, ko gre za operativnost pri delu, se sploh ne približajo. Zelo pomembno je tudi “terensko” delo pokrajinskih predsednikov, kar je deželnemu predsedniku v veliko pomoč. Delati kot ekipa je lažje in boljše. Drugih receptov ne poznam, kakšnih čarobnih palic tudi nimam, če pa jih kdo ima, naj me pokliče.
Boste znova kandidirali za predsednika?
Dal sem svojo razpoložljivost za nov triletni mandat, ker me je tudi več ljudi prosilo, naj spet kandidiram. Če bom izvoljen, bom svojo vlogo opravljal tako intenzivno kot do sedaj ter si prizadeval, da bo SSO leta 2021 dobili novega predsednika. Do sedaj je sicer veljalo nenapisano pravilo treh zaporednih mandatov izmenično po pokrajini. Osebno menim, da SSO potrubuje prenovo in doprinos mladih fantov in deklet, ki bi radi nekaj ustvarili za našo narodno skupnost.
Ta problem mladih, ki jih ni, je postal že prava mantra...
Večkrat slišim, kako je pomembna mladina, potem pa volimo po več desetletnih kalupih iste ljudi. Laboratorij bodočnosti, ki ga je organiziral ZSŠDI in tečaj Development, ki je nastal v okviru projekta o Mirku Špacapan, gresta v smer prave reforme. To bi morali uveljaviti povsod, saj je prenova vedno boljša od ustaljenega “status quo”. Seveda pa, če bodo članice in delegati na občnem zboru SSO ocenili, da moje delo ni bilo zadovoljivo, se rad umaknem, da se poišče boljšega predsednika. Taka so pač pravila, ki jih je treba spoštovati.
Sandor Tence
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje