ČEDAD - Več kot štirideset let je minilo, odkar je v Benečiji Študijski center Nediža, na predlog Pavla Petričiča, prvič organiziral kulturno-rekreacijsko letovanje za otroke »Mlada brieza«, da bi pripomogel k ohranitvi slovenskega jezika, za katerega v šolah ni bilo prostora. Bilo je namreč leto 1974, ko so se otroci in vsi, ki so sodelovali pri organizaciji kolonije, za dva tedna preselili v Dolenji Tarbij. S tistim letovanjem se je začela pot, ki je nato privedla do ustanovitve dvojezične šole leta 1984. Temu pomembnemu poglavju v beneški zgodovini so Študijski center Nediža, Kulturno društvo Ivan Trinko in Občina Čedad v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo namenili razstavo »Mlada brieza. Pustolovska'šola': fotografska pripoved 1974-1983«, ki so jo posvetili Pavlu Petričiču.

O izjemni priljubljenosti Mlade brieze in pomenu, ki ga je imela za beneško skupnost, priča tudi veliko število ljudi, ki se je prejšnji petek zbralo na odprtju razstave v cerkvi S. Maria dei Battuti v Čedadu. Med njimi je bilo precej nekdanjih udeležencev, prav vsi pa so radovedno gledali fotografije, diapozitive in video posnetke, iskali na njih znane obraze, obujali spomine na tisto obdobje in jih delili z drugimi. Številni so tudi listali posamezne številke »revij« s prispevki udeležencev poletne kolonije in si z zanimanjem ogledovali še drugo gradivo (urnik dejavnosti, razne sezname, osebne dokumente in tako dalje) o Mladi briezi in njeni »morski« različici na Debelem rtiču v slovenski Istri, ki so jo imenovali Barčica moja.

Zgodovino poletnega letovanja pa je v petek povzel Beppino Crisetig, ki je s svojim doživetim pripovedovanjem prisotne popeljal nazaj, v čas Mlade brieze in Barčice moje, ko so dokazali, kaj vse se da narediti z dobro voljo. Mlada brieza, na kateri so imeli otroci tudi tečaj slovenščine (vodila ga je učiteljica iz Ljubljane) je rasla iz leta v leto, še posebno po potresu, saj se je poznalo, da so si bili takrat ljudje še bolj pripravljeni pomagati. Če je bilo prvo leto v Dolenjem Tarbiju 26 otrok, je bilo kasneje udeležencev več kot sto. Dejansko so bile sicer redko poseljene beneške vasi dva tedna »okupirane«, je povedal Crisetig, ki se dobro spominja tudi težav, ki so jih morali sproti reševati: bolj živahni otroci so na primer včasih ukradli kako slivo ali koruzo, na Debelem rtiču se je pojavil problem s hrano, ker niso bili navajeni na pašteto in druge jedi, ki so jih otrokom nudili v domu, takrat so organizatorji na skrivaj nosili čez mejo pršut... In če je kolonijo večkrat gostil Dolenji Tarbij, so se pri Študijskem centru Nediža odločili, da bodo otroke peljali tudi v druge vasi. »Bili smo v Matajurju, Mašerah, Reziji, Žabnicah... zaobjeli smo ves naš teritorij, kjer živimo Slovenci,« je povedal Crisetig.

Več o razstavi pa je po uvodnih pozdravih predsednice Študijskega centra Nediža in odbornice KD Trinko Michele Predan ter čedajske občinske odbornice za kulturo Angele Zappulla povedal Roberto Del Grande, strokovni sodelavec Študijskega centra Nediža, v sklopu katerega nastaja velik zgodovinski arhiv 20. stoletja Nadiških dolin. »Protagonisti te razstave ste vi, ki ste soustvarjali zgodbo Mlade brieze in Barčice moje, mi smo z izborom fotografij in drugim gradivom skušali pričarati atmosfero in obuditi duh tiste pustolovske šole,« je povedal. K »podoživljanju dogodivščine Mlade brieze« pa bosta prispevala tudi knjiga in DVD z dokumentarcem, ki so ga pripravili Paolo Comuzzi, Renato Rinaldi in Alvaro Petricig.

Razstava, ki vsebuje tudi video posnetke (iz arhiva Alpe Adria in amaterske) ter diapozitive, bo na ogled do 25. septembra od ponedeljka do petka od 10.30 do 12.30 in od 16. do 19. ure, ter ob sobotah in nedeljah od 10. do 19. ure.

Več novic na www.primorski.eu