Dijaški dom S. Kosovel v Trstu gosti mladoletne begunce že 25 let. Ravnatelj ima bogate izkušnje.

V Sloveniji je po navedbah Dela 12 otrok brez spremstva, mlajših od 15 let. Koliko mladoletnih tujcev gostite v tržaškem dijaškem domu?

Okrog 30. Gostimo jih tako v domu kot v naši stanovanjski skupnosti.

V letu 2015 je v Sloveniji zaprosilo za azil 42 mladoletnikov brez spremstva. Koliko jih je v Furlaniji-Julijski krajini, ki ima 1,2 milijona prebivalcev?

Konec decembra jih je bilo v tej deželi skoraj 400. Sama Občina Trst ima v oskrbi 160 mladoletnikov, ki so sicer razpršeni po različnih centrih v deželi. Trst skrbi tudi za 850 polnoletnih, skupno torej okrog tisoč ljudi.

V Kranju so hoteli namestiti šest otrok v dijaški dom, in sicer v stavbo, ki je ostali dijaki ne obiskujejo. Tej nameri so se zoperstavili vsi, od staršev dijakov do profesorjev na gimnaziji. Kako gledate na to?

Zakon pravi, da ko imaš mladoletnega tujega državljana, ki nima staršev ali skrbnika, moraš zanj poskrbeti. V skladu z vsemi evropskimi ustavami ne smemo delati razlik med mladoletniki, newyorška konvencija pa pravi, da morajo biti vse odločitve vedno v skladu z višjim interesom mladostnika. Slovenija mora torej nekam naseliti teh šest – ali pa 60 ali 600 – mladoletnikov, ker tako veleva ustava. Normalno bi bilo, da bi jih namestili v kako obstoječo stavbo. Smiselno je, da jih ne pošljejo na Pohorje ali v Kočevski rog, temveč v kako srednje veliko mesto, kakršen je recimo Kranj. Če je v tamkajšnjem dijaškem domu, ki je v javni lasti, nekaj prostora, je ta kraj verjetno primeren. Potem pa je tu čustvena plat.

Nihče noče imeti pred svojo hišo avtoceste, parkirišča in – če hočete – kakega posebno rizičnega socialnega centra (kar dijaški dom, da se razumemo, ni!). Vprašanje pa je, zakaj se je morala ravnateljica braniti sama. Zakaj je ni odločneje zastopala država oziroma razna ministrstva? Starše razumem, za profesorje nisem vedel. Na koncu pa bo treba te otroke nekam namestiti.

Starši se bojijo, da bi mladoletniki iz eksotičnih dežel, ki imajo za sabo verjetno težke izkušnje, lahko ogrozili njihove otroke. Kaj se vam zdi?

Strah pred neznanim je nekaj močno čustvenega. Dovolite mi, da navedem primer: ko smo kot otroci prvič srečali vrstnika s posebnimi potrebami, smo se ga verjetno nekoliko bali. To je seveda neumno, a taka je čustvena reakcija. Potem razumemo, da za to ni razloga. Drugo dejstvo je, da smo imeli v dijaškem domu v Trstu včasih tudi težke izkušnje – in smo jih skupaj premostili.

Da se razumemo: za mlade begunce bi v Kranju skrbeli drugi vzgojitelji v drugi stavbi, to vem zagotovo. Strahovi obstajajo, saj je tudi nas pred časom neka zaskrbljena mama opozorila, da sta se tuja najstnika stepla na cesti. To se dogaja. Vprašanje je, ali se ne dogaja tudi med tržaškimi najstniki.

Dijaški dom je beguncem odprl vrata pred 25 leti. Ste bili takrat deležni podobnih negativnih odzivov?

Seveda. Dijaški dom je bil itak stigmatiziran in hkrati čaščen, ker je dejaven na socialnem področju. A ponavljam: ko se pretepata temnopolta najstnika, te prizadene, ker tega ne razumeš. Ko pa se tepeta dva naša, je to normalno.

Ali je odpor v Sloveniji potenciran, ker nas je Slovencev malo in se počutimo ogrožene?

Slovenija je bila v zadnjem desetletju samo avtocesta za pribežnike. Najpomembnejši dokument je bila vinjeta. Ocenjujejo, da je do konca leta 2014 hodilo skozi Slovenijo od 100 do 300 pribežnikov na dan. Niso pa bili tako opazni. Takrat se je govorilo o sprejemanju 20 do 100 pribežnikov, zdaj pa se je dodala kaka ničla in je prišlo do panike. Poleg tega pa je Avstrija zaprla mejo, kar povečuje strah. Za pribežnike je to še vedno »balkanska avtocesta«, ki pa ima zdaj tudi cestninske postaje. (af)