TRST - Čelist Vasja Legiša je že vrsto let reden gost Festivala Kras, pri katerem sodeluje kot docent, pa tudi kot poustvarjalec, pri tem pa vedno išče nove izzive, ki naj bi umetniško razmišljanje razširile tudi na druga področja: lani je igral na otvoritvi razstave slik Kozmične vibracije Andreja Kralja, letos pa je bil njegov koncert združen z obiskom arhitekturnega bisera, ki je običajno občinstvu nedostopen. Sijajno priložnost za ogled kapele sv.Trojice, ki jo je v Škofovski palači l.1913 obnovil slovenski arhitekt Ivan Vurnik, je izkoristilo nepričakovano veliko število ljudi, toliko, da je obisk, ki ga je vodila umetnostna kritičarka prof.Jasna Merku', potekal v dveh izmenah. Likovnica nam je zelo izčrpno in nazorno opisala delo arhitekta, ki je nalogo za obnovo prejel od slovenskega škofa Andreja Karlina - rekli bi v letih, ko je bilo nekaj povsem naravnega, da sta tako pomembni funkciji krila dva Slovenca. Čudovit oltar, ki so ga po Vurnikovem načrtu izdelali slovenski mojstri kamnoseki in dekoraterji, je sijajen primer secesijskega sloga, ki ga je Vurnik osvojil na Dunaju, najprej pri Maxu Fabianiji, nato pri Ottu Wagnerju, pri delu pa je sodelovala tudi slikarka Helena Kottler, ki je postala njegova žena.

Arhitektura in glasba imata več stičnih točk, kot dobro vedo tisti, ki so se vsaj malo poglobili v ti dve stroki: program, ki ga je izbral Vasja Legiša, je vseboval dela Johanna Sebastiana Bacha, ki jih mnogi označujejo kot mogočne arhitektonske zamisli. Seveda še daleč od Jugendstila, kajti Bach je ustvarjal v polnem baroku in se večkrat oziral na navpično veličastnost gotike, vsekakor je poslušanje njegovih Suit za čelo solo spodbudno intelektualno doživetje, med katerim lahko občudujemo spretnost ter invencijo velikega mojstra. Čelist je tokrat izbral Suito št.6 v D-Duru BWV 1012 ter začel odstirati njeno večplastno strukturo z odločnostjo in jasnino, obenem s poustvarjalno svobodo, ki jo filološka doslednost ne omejuje. Sosledje plesnih stavkov, čigar živahnost zastane le v bolj razmišljujočih vijugah Allemande in Sarabande, je Legiša izpeljal s sočnim zvokom, ki je lepo izkoristil tonaliteto, ki jo odsev harmonskih zvokov vseskozi bogati.

Odlični čelist, ki je svojo študijsko pot začel na Glasbeni matici, jo nadaljeval in nadgradil v Švici, Izraelu in Nemčiji, kjer zdaj tudi živi in dela, nam je že lani zaupal, da so ga zamikale tudi Bachove Sonate in Partite za violino solo, zato se je preizkusil s priredbami, kjerkoli različna tehnika obeh godal to dopušča. Adagio v g-molu iz prve Sonate BWV 1001 je Legiša podal z resnobo in globino, ki ju skladba zahteva, nato pa se je posvetil drugemu avtorju, ki mu je že dolgo zelo pri srcu in mu dopušča, da povsem svobodno sprošča svojo poustvarjalno energijo: Suita iz l.1926, ki jo je spisal veliki španski čelist Gaspar Cassado', je razkrila strastno in pojočo naravo čelista, ki se kar naslaja ob ognju španskih plesov. Legiša je dokazal, da mu je Cassado pisan na kožo ter je s svojo igro popolnoma očaral in navdušil polnoštevilno občinstvo, ki se je zbralo v preddverju škofovske palače.

Bacha je izbral tudi za dva dodatka, ki so ju dolgi aplavzi iztržili: najprej priredbo Gavotte iz Partite za violino solo v E-Duru BWV 1006, nato še 1.stavek iz 1. Suite za čelo v G-Duru BWV 1007. Koncert je posnel Deželni sedež RAI, ki ga bo predvajal na valovih Radia Trst A.

Več novic na www.primorski.eu