Foto: Primorski dnevnik Foto:
Foto: Primorski dnevnik Foto:

PRELOŽE - Svetlolasa Alessandra Arnoldo je na Opčinah že vrsto let vsem poznana. Kdorkoli kdaj stopi v družinsko sladoledarno in bar, je deležen njenega prijaznega nasmeha in postrežbe, kot bi jo človek pričakoval in si je želel v vsakem javnem lokalu. Arnoldo so sicer znana sladoledarska »dinastija«, na Tržaškem imajo že par generacij obrtno proizvodnjo in prodajo sladoleda na več koncih. Pred desetletji so prišli iz dolomitske doline Val Zoldana, ki je v več evropskih državah znana pradomovina sladoledarjev. Tako kot so daleč naokrog svoj čas sloveli rezijanski brusači ali Ribenčani s svojo suho robo.

Alessandra nekega dne pritegne mojo pozornost z lepo izrečenim »Dober dan, kako je kaj z vami«? Neizbežno sledijo čestitke za dobro izgovarjavo v slovenščini, ki sicer za italijanske ljudi ni ravno pogosta, tudi kadar se učijo jezika. Za nekatere italijanske sodržavljane je pač naš jezik trši oreh kot za druge, čeprav je vedno hvalevredno, ko se lotijo učenja. Saj vemo, poznavanje jezika in kulture bližnjega je najtrdnejša podlaga za sožitje in medsebojno spoštovanje v naših krajih. Toda Alessandra ima za učenje slovenščine razlog več. To mi postane jasno, ko jo obiščem na domu v Preložah pri Lokvi.

Prelože so majhen zaselek na odprtem pobočju desno od Lokve, če se peljemo v smeri proti Divači. Za Lokev ve domala vsakdo, sploh pa Tržačani kot redni obiskovalci številnih (dobrih) gostiln. Za streljaj daleč ležeče Prelože pa marsikdo niti ne ve, saj niti gostilne ni, skozi vas pa ne pelje nobena tranzitna cesta. Imeti moraš razlog, da greš tja. Asfaltna cesta se v vasi konča, nad vasjo se začenja gozd, skoti katerega peljejo poti na Gradišče in, mimo znanega izvira Vroček, na Kokoš. Z vasi je lep pogled na bližnjo Lokev, obzorje pa se širi na celoten hrbet Vremščice in dlje do Nanosa. Vmes so skrbno pokošeni travniki, s kraškimi zidki obdane ograde in kakšna obdelana njiva. Ob cesti so sredi marca še vedno zasajene palice za meritev snega. Verjetno so za to zimo dokončno odslužile, čeprav se nikoli ne ve.

»Prelože so na višini skoraj 500 metrov in ko na Opčinah dežuje, lahko tu sredi zime zasneži. Zjutraj se zbudiš in Nanos se predstavi kot nekakšen z sladkorjem posipan »pandoro«, pove Alessandra, ki me gostoljubno sprejme v preurejeni kmečki hiši ob vaškem trgu. »Mož Andrea jo je kupil pred desetimi leti, v ta kraj sem se pri priči zaljubila, niti slučajno ga ne bi zamenjala za kakšnega drugega«, je Alessandra navdušena nad Preložami. Mož je prav tako Italijan, doma je z Opčin in po rodu iz Istre. Oba sta se prepričano odločila, da bosta živela v Preložah, kjer se Andrea bavi tudi s čebelarstvom.

»Tukaj je kakovost življenja bistveno drugačna, veliko nam je do tega, da smo v tesnem stiku z naravo. Prelože so ravno dovolj odmaknjene, da se tukaj živi še pristno vaško življenje. Pol kilometra oddaljena Lokev izgleda v primerjavi že metropola, da o Opčinah ne govorimo. Tu kraljuje mir, le kaj je lepšega, kot da zjutraj vstaneš s ptičjim petjem. Tako začneš dan s čisto drugačnim razpoloženjem«.

Razdalje za Alessandro niso noben problem, saj jih v bistvu ni. Meje ni več, ni nobenih ovir, do Bazovice je deset, do Opčin pa kakih petnajst minut. Živeti v Preložah pa je zanjo nekaj posebnega, tudi zato, ker so jih vaščani čudovito sprejeli. »V glavnem ljudje razumejo in govorijo italijansko, a meni se je zdelo naravno, da se začnem učiti tudi slovenščine. Tako sem šla na tečaj jezika, moje tri hčerke pa itak hodijo v slovenski vrtec. V vasi se vsi poznamo, živimo v sožitju, v skupnosti in solidarnosti, ki je v mestu neznana. Povsod vlada medsebojno zaupanje, nihče niti ne zaklepa hišnih vrat. Mi imamo doma kokoši, tako lahko nesem k sosedi jajca, ko grem po mleko«, pripoveduje Alessandra.

Njen dom odraža kraško toplino, stene so vsevprek nastlane z otroškimi risbicami. Po dnevni sobi lezejo in se igrajo tri čudovite plavolaske: petletna Tiziana, triletna Cristina in najmlajša, leto in pol »stara« Elena. Vse tri čebljajo v slovenščini in italijanščini, brez najmanjšega problema. »Zadovoljna sem, da imajo to priložnost že od malega, od vsega začetka bodo imele dva jezika in dve kulturi. Sla sem na srečanje o dvojezičnih otrocih, ki so ga priredili na Opčinah. Če sem prej lahko imela kakšno skrb in pomislek, je na srečanju vse to odpadlo. Ti otroci imajo veliko srečo, da lahko živijo v takem okolju«, je prepričana Alessandra.

Prelože poleg vsega imajo že kar neverjeten demografski prirastek. Zaselek šteje vsega 37 hiš, prebivalcev je manj kot osemdeset, a otrok je kakih dvajset in v kratkem jih bo še več. Za današnje čase je to najbrž težko dosegljiv rekord. Alessandro veseli, kako jih je ob poletnih večerih poln vaški trg: »Ne vem zakaj je tu toliko otrok, morda je dober zrak ali pa televizijski signal ne sprejema dovolj dobro. Avtomobili ne predstavljajo nevarnosti, tudi majhni otroci lahko gredo svobodno iz hiše, ne da bi kaj tvegali. Vesela sem tudi zato, ker se tako učijo živeti v stiku z naravo. Njim ne bo treba razlagati, kaj je krava ali ovca, kot se večkrat dogaja s skoraj že odraslimi mestnimi otroci«.

Alessandra je kot otrok živela v Zoldu, do drugega razreda osnovne šole. Prelože so zato tudi nekak povratek na podeželje, na katerega ni nikoli pozabila. Z možem imata tam tudi stalno bivališče, v vsakem pogledu sta postala del vaške skupnosti, počutita se doma, da se bolje ne bi mogla. Alessandra si želi, da bi vedno ostalo tako. Le kdo je ne bi razumel.


Več novic na www.primorski.eu