Sobota, 16. julij, ura 00.00. Tišina je legla po gozdovih in vaseh. Vse je spalo. No, ne čisto vse. Na Vrhu je bilo zelo živahno. Tam skorajda nihče ni spal. Zbrala se je 50-glava množica navdušenih navijačev z zelenimi majicami. Na njih sta zapisani dve imeni: Gianluca Berlot in Fabio Mietto. Za Vrhovce sta junaka. Dolgo časa sta se pripravljala na podvig, ki ga doslej še nihče ni izvedel - vsaj iz vasi ne.

Za kateri podvig pa gre? S kolesom od Vrha do Trente, peš od Trente na Triglav. In potem po isti poti nazaj, najprej peš, nato s kolesom. Nič kaj poseben podvig, če si le ne bi zadala posebnega cilja: več sto kilometrov dolgo pot opraviti v 24 urah. V resnici se je kronometer ustavil na času 21 ur in 24 minut.

O tem, kako se je rodila ta ideja in kako je potekal sam podvig, smo se pogovorili z (letnik 1970), junakom te skorajda neverjetne (a vsekakor resnične) zgodbe.
Kako je prišlo do zamisli, da bi v enem dnevu prekolesarili in prehodili tako dolgo pot, pa še navkreber?
Ideja se je rodila že pred dvema oz. tremi leti. Poleti veliko kolesarim, pozimi tečem in hodim v hribe. Tako je prišlo do zamisli, da bi to dvoje nekako združil skupaj. In tako sva se s prijateljem Fabiom Miettom, ki je med drugim nekdanji trener hokeja, dogovorila, da me bo treniral in pripravil moje telo na ta podvig. Fabio je zame žrtvoval res veliko časa. Bil mi je ob strani in me spodbujal, na preizkušnjo me je pripravljal psihično in fizično, mi uravnaval dneve, skrbel za mojo prehrano, sestavljal treninge in spremljal moj napredek. Brez njega mi podvig zagotovo ne bi uspel. Zato sem mu iz srca hvaležen. Resda sem celotno pot opravil sam, a on mi je bil ves čas ob strani na motorju.
Ali ste opravili predhodne treninge?
Najprej moram povedati, da nisem poklicni športnik. Tudi v športna društva nisem vpisan. Sem pa vedno rad kolesaril in tekel. Čeprav sem imel ta načrt v mislih že nekaj let, mi ga ni uspelo izvesti prej, ker priprave zahtevajo veliko časa in napora. Pri mojih letih se človek počasneje in težje pripravi na tako preizkušnjo kot kdo drug, ki je dvajset let mlajši.
Pripravljal sem se dobre tri mesece vsak dan. Veliko sem tekel po strugi Soče, se enkrat odpravil na daljšo turo z gorskim kolesom. Fabio je bil zelo zahteven, načrta se je lotil zelo resno, dnevno mi je pripravljal raznovrstne treninge, od skakanja po stopnicah do teka in zlasti atletskih priprav.
Ali ste si pred startom postavili časovni limit?
Težko je bilo postaviti limit, saj se tega podviga ni lotil še nihče. Težko je tudi predvideti, kaj vse te lahko doleti na poti: slabo vreme, poškodbe, izčrpanost, okvara kolesa. Sem pa vseeno upal, da mi bo v 24 urah uspelo izvesti celotno pot. In res mi je uspelo. V še krajšem času. Med potjo sem le malokrat pokukal na uro, saj se v glavnem zanašam na svoj občutek.
Kako se je začela preizkušnja?
Startal sem ob polnoči pred Lokando Devetak na Vrhu. Bil sem prijetno presenečen, ko sem pred seboj zagledal veliko število prijateljev in sovaščanov, ki so prišli navijat zame in mi zaželeli srečno pot.
Prvi del poti je bil precej mučen. Od Vrha do Trente me je oviral močan veter, ki mi je pihal naravnost v prsi. Prekolesaril sem približno 105 kilometrov. Nato sem ob zori prišel do Doliča. Tu sem pustil kolo, se preoblekel in pot nadaljeval peš proti Triglavu. Z menoj so se odpravili tudi Fabio, brat Mauro in prijatelj Ivo Saksida. Ves čas je bilo nebo pokrito z oblaki, spremljal nas je hladen zrak. Vrh smo dosegli okrog poldne; pričakale so nas res nizke temperature, zimske rokavice so bile zelo dobrodošle, zastavico Aljaževega stolpa je prekrivala debela plast ledu. Le kratek čas za par fotografij in krst mojega brata, takoj zatem pa spust po isti poti nazaj. Skupno sem prehodil dobrih deset, enajst ur.
Poleg primerne kolesarske in pohodniške opreme ste verjetno poskrbeli tudi za pravo prehrano?
Jedel sem predvsem sadje, suho in sveže, ki mi ga je predhodno pripravil Fabio. On mi je sproti svetoval, kdaj in koliko naj ga pojem.
Ob 21.24 zvečer ste zmagoslavno prečkali cilj. Kaj vas je tu dočakalo?
Tako kot na startu sem bil tudi na cilju zelo presenečen. Nisem namreč pričakoval, da me bodo že pred ciljem pričakali ob cesti prijatelji in znanci in me spremljali do vrha vasi. Počutil sem se, kot bi bil na »Giru«. Na samem cilju se je zbrala skoraj cela vas, prijatelji, znanci iz sosednjih vasi, vsi so mi navdušeno ploskali in čestitali.
Velik podvig je za vami. Kaj vam pomeni ta preizkušnja?
Občutki so res čudoviti, zelo sem ponosen nase. Naučil sem se, da je v takih preizkušnjah skorajda bolj pomembna glava kot telo. Če nisi psihično pripravljen, ti tudi telo ni dovolj. In tudi v tem slučaju je moj trener odlično poskrbel za oboje. Zato pravim, da je ta podvig le polovično moj. Druga polovica pripada Fabiu, brez katerega mi ne bi nikdar uspelo doseči take kondicije in dejansko uresničiti načrt. Zdaj si bom vzel nekaj časa za počitek, kajti ti meseci so bili zame res naporni. Živel sem skoraj asketsko življenje, pri večerji si nisem privoščil niti kozarca vina, zvečer nisem hodil na praznike, vso svojo energijo sem osredotočil samo na priprave. Ta izkušnja je v moje življenje prinesla veliko spremembo. Sprva je bilo težko, sčasoma sem se privadil in zdaj sem res zadovoljen s samim seboj. Najlepši trenutek celotnega podviga je bil prihod v vas. Prijatelji in sovaščani so mi pripravili prihod v cilj v stilu velikih kolesarskih dirk. Bil sem iz srca ganjen in presenečen. Zahvaliti se moram tudi lokalnim pokroviteljem, ki so zaupali naši odpravi in omogočili moje priprave in sam podvig. Seveda pa še vsem prijateljem in vaščanom, ki so mi priredili tako veličasten sprejem. Če naj povem odkrito, mi je skoraj bolj pri srcu tak srčen sprejem kot sam podvig.
Mateja Počkaj