DOLINA - Avgusta smo poročali o prvi ženski v FJk za krmilom vespe in kot se je izkazalo povsem udarili mimo. Zaupali smo namreč poročanju tiskovne agencije in zapisali, da je bila to gospa Derna Cosmar iz Moimacca pri Vidmu leta 1954, iz Doline pa smo prejeli popravek, saj pripada ta primat gospe Bogomiri Slavec oz. Miri Ota, kot jo vsi poznajo, ki je vespo vozila že leta 1951. »Pravzaprav še prej,« nam zaupa na domu v Dolini, kjer nas pričaka ob nepogrešljivi beli vespi iz leta 1986. To je zadnja, potihem namigne ob prihodu, saj je morda napočil čas za slovo od dvokolesnika.

Od januarja 1951, ko so ji v Trstu izročili vozniško dovoljenje, je gospa Mira prevozila ogromno kilometrov s svojimi vespami. Po vojni se je posvetila strojnemu pletilstvu in ker je imela večino strank v mestnem središču oz. širšem predmestju, je bila vespa zanjo prav gotovo najprimernejše in najhitrejše prevozno sredstvo. »Čerini v Trstu so me poznali: nekoč so me ustavili in nagovorili, da sem med redkimi ženskami, ki se upa voziti po mestu.« Vožnje med avtomobili se še danes ne boji, saj je stvar prakse, pravi. Na vespo je sedla ob vsakem vremenu, celo takrat, ko je pihala burja 130 km/h in je morala v mesto po službenih opravkih, ali pozimi, ko se je pred mrazom najraje ovila v izvrstno zajčje krzno, s katerim si je prekrila še kolena in se obvarovala pred mrazom. In nikoli ni zbolela, potrdi.

Mož, skladatelj in zborovodja Ignacij, ni maral motorjev. »Svetoval mi je naj si kupim 50-kubično vespo. Sam si kupi tako, sem mu odgovorila in si seveda kupila 150-kubično.« »Nacjo« se je moral vdati, žena je bila pri tem namreč neomajna, kvečjemu je lahko sedel za njo in se odpeljal do Ljubljane, Bohinja in enkrat celo do Benetk. Pa tudi svoje tri otroke je vozila okoli, pa prijateljice na ples, se spominja. »Zaročenec je bil 7 let v Ljubljani in jaz sem ga čakala doma oz. sedla na vespo in se odpeljala na ples, kamor je bilo, na Prosek, v Trebče, Ricmanje.« Gospa Mira se živo spominja, ko se je peljala čez mejo in so ji finančni stražniki, ki so jo poznali, kar mahali, naj gre mimo in se izogne čakanju v koloni.

Tudi nesreč ni doživela nobene. »Ker sem človek, ki predvidevam, kaj bi se lahko pripetilo,« pravi, čeprav vozi kar naglo. Sicer pa se striktno drži nekaterih pravil: ko začne rositi, se vespe ne dotakne, saj je zdrs za ovinkom, če lije, pa se lahko odpelje kamorkoli. Še letos poleti se je dvakrat tedensko peljala na kopanje do Debelega rtiča. Otroci jo sicer stalno prigovarjajo, naj neha. »Kaj te ni strah v avtomobilu, ali pa ko se sprehajaš po Trstu,« jim odgovori ona. Nekoliko nerodno ji sicer postaja, ker se za njo ozirajo ljudje, kakor da bi čakali, da se kaj pripeti in bi ji potem rekli, »prou ji stri ta stari«.