Jusuf, Jamal, Habibola, Israf in Manzur so včeraj v avditoriju slovenskega višješolskega središča nagovorili dijake licejskega pola. Gre za afganistanske in pakistanske begunce, ki so zbežali iz svojih rojstnih krajev pred talibani in so po dolgem potovanju prišli v Gorico, kjer so vložili prošnjo za pridobitev statusa azilanta.
»Prav je prisluhniti zgodbam migrantov, saj si bomo le tako lahko ustvarili mnenje o tej zapleteni zadevi,« je uvodoma v imenu dijakov povedal Christian Visintin, ki je skupaj s sošolci poskrbel za organizacijo srečanja; potekalo je v okviru medrazrednega dijaškega zborovanja. Skupaj z migranti so dijake nagovorili predstavniki združenja Insieme con voi. Njegova predsednica Bejza Kudić je pojasnila, da so začeli nuditi pomoč pribežnikom leta 2014. »Takrat smo poiskali zatočišče za 67 pribežnikov, ki so bili brez strehe nad glavo. Prepričani smo bili, da bo vse skupaj trajalo le dva tedna, vendar smo z delom nadaljevali, saj pristojne ustanove še vedno ne poskrbijo za vse pribežnike, ki prihajajo v Gorico,« je pojasnila Bejza Kudić. V nadaljevanju so spregovorili Manzur, ki je v Italijo prišel pred poldrugim letom, in njegovi prijatelji. Vsi po vrsti so povedali, da so iz Afganistana in obmejnega območja Pakistana zbežali pred talibani, ki so pobili številne njihove prijatelje in tudi družinske člane. »Talibani so prišli v našo hišo in zahtevali, naj se jim pridružim. Moja mama se je temu uprla in mi dejala, naj zbežim pred njimi. Tako sem več dni potoval po Iranu do meje s Turčijo, kjer so na nas streljali policisti. Nekateri so takrat umrli, drugi smo zbežali v gozd in se več dni skrivali; bili smo žejni in lačni. V Turčiji sem preživel osem mesecev, potem sem nezakonito prečkal mejo in vstopil v Bolgarijo, kjer so nam policisti pobrali denar in telefone, nas pretepli in zaprli v begunski center. Po sedemnajstih dneh so nas spustili in smo se odpravili v Srbijo, kjer so me dvakrat aretirali. Zatem sem potoval preko Madžarske, kjer so me zadržali dvajset dni in me enkrat aretirali. Sledila je pot skozi Avstrijo do Nemčije, kjer sem ostal osem mesecev. Med begunci se je razširil glas, da bo Nemčija vse Afganistance odpeljala v Afganistan, zato sem zbežal v Italijo in v Gorici zaprosil za pomoč. Zdaj sem nastanjen v središču Nazareno in kot prostovoljec nudim pomoč ostalim beguncem,« je povedal 22-letni Jusuf. Tudi ostali pribežniki, ki so včeraj obiskali slovensko višješolsko središče in so dijakom zaupali podobne življenjske izkušnje, so zelo mladi. Najstarejši ima 23 let, najmlajši jih je osemnajst dopolnil pred kratkim.
Vsi pribežniki bi si radi v Italiji ustvarili novo življenje in našli zaposlitev, čeprav to ne bo lahko. Večina izmed njih je v Afganistanu opravila le nekaj razredov osnovne šole, saj so talibani preprečevali mladim, da bi se izobraževali. Večina afganistanskih pribežnikov zato nima višje izobrazbe, številni med njimi poznajo le nekaj besed angleščine, tako da so včeraj govorili v jeziku paštun; za prevod v angleščino je poskrbel Manzur, ki je v preteklosti nekaj let živel v Angliji, od koder se je kasneje moral vrniti v domovino. Kakorkoli, pribežniki bi radi nadaljevali s študijem v Italiji in se čim več naučili; dijaki so jih ob zaključku srečanja vprašali, kaj bi radi postali, ko bodo »veliki«. Eden je odgovoril, da bi rad študiral medicino, drugi je povedal, da bi rad postal profesionalni igralec kriketa.

Več novic na www.primorski.eu