Zdravko Likar, politolog, vodja Upravne enote v Tolminu, čezmejno zavzet tkalec odnosov in pobudnik projektov, povezanih s prvo svetovno vojno, kot sta Kobariški muzej in Fundacija Poti miru, je bil gost zadnjega Srečanja pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž. V pogovor o vrsti družbenih pojavov, ki mu je sledilo trideset poslušalcev, ga je v imenu prirediteljev - centra Bratuž ter Krožka Anton Gregorčič - vpletel Julijan Čavdek.
Likar je seznanil prisotne z vrsto podatkov, vtisov in ocen, ki se tičejo severnoprimorskega prostora na obeh straneh meje: v Posočju in Benečiji. Začetna koristna podatka sta se nanašala na poseljenost prostora: v Gornjem Posočju živi približno 20.000 prebivalcev v 118 naseljih. Povedal je, da spremlja že štirideset let družbene razmere v svoji okolici. Čezmejni odnosi so v glavnem vedno odvisni od ljudi, ki jih pospešujejo ali zavirajo zaradi nepoznavanja razmer oziroma nasprotovanja. Nekatere občine v Nadiških dolinah črpajo namenski denar, a zanikajo prisotnost Slovencev. Zadnje čase si spet izmišljujejo neka nejasna slovanska porekla, glede neprekinjenega ozemlja, jezikovnega izražanja in povezav z »unejsko« Slovenijo pa potiskajo glavo v pesek. Na slovenski strani meje se občinski možje včasih sprenevedajo in na račun odobritve financiranih projektov odmišljajo podporo rojakom čez mejo pri uveljavljanju dvojezičnosti ali avtohtone dejavnosti, ki jim ju uprave najraje zanikajo. Nekateri slovenski konzuli v Trstu tudi po tri leta niso prišli na obisk v Gornje Posočje. Na osnovi izkušenj je Likar vsekakor prepričan, da ni druge poti kot vztrajen dialog, ki je že in bo tudi v bodoče prej ali slej prinesel rezultate.
Ustaljena so novoletna srečanja med Tolminom in Slovenci iz obmejnih občin v Italiji, ki trajajo že skoraj pol stoletja. Od začetnih zgolj protokolarnih pristopov so se razširila in zaobjemajo od 300 do 400 ljudi. Tudi sicer so stiki zelo pogosti: pevski zbori s formulo PoBeRe (Posočje, Benečija, Rezija), društvi Ivan Trinko in Rečan, krajevni Koledar ... Na zavest in identiteto prebivalcev je odločilno vplivala popotresna obnova po letu 1976, ko se je Slovenija organizacijsko in tehnološko izkazala. Kot primer dobre, pravzaprav navdušujoče prakse je gost navedel srečanje 3.000 ljudi na Matajurju ob »brisanju meje« 30. aprila 2004 in podobno ponovitev leta 2007.
S pridržkom se je izrazil glede reforme krajevnih uprav v FJK. Predvideva pač, da bodo male obmejne občine v podrejenem položaju v primerjavi z velikimi v ravnini; ne bodo več imele sedanje moči in poleta za drobne, a številne povezave s Kobaridom, Tolminom, Bovcem. Postale bodo podobne sedanjim krajevnim skupnostim brez možnosti vplivanja na izbire, kaj šele odločitve. Sedanja in že sprejeta skupna čezmejna projekta sta dva: park Nadiža in kolesarske poti v okviru povezovanja med Italijo, Slovenijo, Avstrijo, Češko in Madžarsko. Zadovoljstvo in voljo po nadgradnji že uspešnih načrtov je gost posredoval, ko je povedal, kako je v kobariški Mašerovi hiši nastal muzej prve svetovne vojne. Obiskujejo ga potniki od blizu in daleč, zamisel pa je nastala med planinarjenjem v Krnskem pogorju, ko je leta 1970 v osamelem predelu našel na bodečih žicah človeško okostje, v bližini ostanke vojaške ambulante in kasneje stik s preživelim vojakom. Letos so v muzeju našteli že 70.000 obiskov, okrog 1.500.000 pa od odprtja leta 1989.
Od leta 2000 poteka dopolnjevanje projekta Poti miru, katerega zasnova je nastala v Tumovi koči v Lepeni. Postal je vladni program z infocentrom, knjižnico, razstavo in arhivom. Tako je skupina strokovnjakov ostala doma. Kar šest je muzejev na prostem s topniškimi položaji, komandnimi mesti in rovi. Doslej je prišlo na Pot miru, ki poteka na razdalji 109 kilometrov od Alp do Jadrana, približno 300.000 obiskovalcev. Zanjo se živo zavzema in sodeluje pokrajina Gorica. Sicer bo sedanji nalet gotovo usihal po letu 2018, zato bo treba pomisliti na kaj drugega, tudi zaradi delovnih mest. Preprečiti je potrebno odseljevali domačinov, zlasti takih, ki so na raznih področjih strokovno podkovani. Svoje podajanje je Likar zaključil z dvema čezmejnima utrinkoma: na eni strani ostaja negativni vtis zaradi neuspelega poskusa, da bi se oblikovala nekakšna podunija nadiških občin, na drugi pa podatek, da se je število otrok na špeterski dvojezični šoli povečalo od začetnih šestih vpisov na več kot dve stotini.
Srečanje pod lipami je sodilo v reden niz predavanj z vidnimi osebami slovenskega prostora, hkrati je bilo v Gorici kot drugo uvrščeno v projekt Socialnega tedna, ki je na prehodu med septembrom in oktobrom potekal v Sloveniji na pobudo Socialne akademije. S svojo dejavnostjo Akademija spodbuja ljudi k odgovornemu državljanstvu in dejavnosti v družbi. (ar)