Njegove misli so pred kratkim izšle v knjižici Elene Blancato z naslovom (Mir, delo in kruh), pri založbi Talos. V Društvu slovenskih izobražencev so v ponedeljek predstavili publikacijo, pogovor z avtorico pa je vodil Tomaž Simčič, ki je v knjigi napisal uvodno misel. Odlomka iz znamenite pridige je prebral Marijan Kravos.

Jakob Ukmar je bil doma z Opčin, glavnino svojega življenja pa je daroval Škednju. Elena Blancato ga je spoznala, ko je prebrala njegovo znamenito pridigo, ki jo je presunila. Prevzel jo je zlasti njegov pogum, da se je v tistih najbolj temačnih letih postavil na stran svojega naroda in ga branil na skorajda herojski način. »Po drugi strani pa je njegova pridiga zelo vezana na krščanske vrednote, ki so hkrati človekove pravice in se mi zdi skoraj vizionarska za tiste čase, saj so njegove besede še danes aktualne.« Knjiga, ki jo sestavljajo uvodna beseda, pridiga in opis zgodovinskega dogajanja, je nastala iz želje, da bi tudi italijanska skupnost spoznala in se poglobila v Ukmarjeve misli. Blancatova je podala svoj pogled na Ukmarjeve besede: »Ukmar se sprašuje po izvoru tega groznega nasilja nad Slovenci, pri čemer se postavi celo proti Heglu: vse te filozofske razprave lahko včasih privedejo do tega, da nasilje opravičijo. Kar na koncu šteje, pa je to, kar prinaša etične smernice, ki jih človeštvo potrebuje. Centralna misel v pridigi je, da nas nasilje, pod katerim trpimo, ne sme privesti do sovraštva. Verjeti moramo božji pravičnosti in sovraštvo premagati z ljubeznijo.«

Blancatova je vzporednico z Ukmarjevim mišljenjem našla pri pisateljici Etty Hillesum, judinji, ki je mlada umrla v Auschwitzu: »Spraševala se je, kako je mogoče, da se med mučenci ne razpase sovraštvo in odgovor našla v sebi, saj smo na svetu za to, da iščemo ljubezen in lepoto. Ko nam nekdo naredi nekaj slabega, moramo odpreti svoje srce in svetu dodati nekaj ljubezni.«

Svoje misli o nepravičnem ravnanju s Slovenci je Ukmar izražal v zasebnih pismih, ki jih je pisal škofom, pošiljal je poslanice državnemu sekretariatu v Vatikan, imel pa je tudi številne druge prodorne govore. Danes se ga torej spominjamo kot ene mnogih svetlih osebnosti, ki so se v fašističnem obdobju tako ali drugače izpostavile in borile za slovenski jezik, pravico in svobodo.

Barbara Ferluga

Več novic na www.primorski.eu