TRST - Ob polnoči bo deset let, odkar je Slovenija vstopila v schengen. Dvig zapornic na mejnih prehodih od Milj do Trbiža smo spremljali s solznimi očmi. Prizor je bil ganljiv, poln simbolike. Vse lepo in prav? Direktor tržaškega računovodskega podjetja Servis Ivan Perčič dobro ve, kako so mnogi nastradali. Predvsem na italijanski strani, kjer niso znali kljubovati novi konkurenci, ki je prišla z vzhoda.

Uh ... Sprememba sveta. V našem ozkem krogu se je spremenil svet.

Čigav svet? Podjetja Servis?
Govorim na splošno. Slovenci so začeli gledati proti Italiji. A ta sprememba se ni zgodila z danes na jutri. Šlo je za postopno spremembo. Najprej je Slovenija leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, še bolj pomemben pa je prevzem evra. Računanje v isti denarni enoti je pomemben psihološki dejavnik. Padec meje je bil drugi.

Slovenija je evro prevzela 1. januarja 2007, konec istega leta so se dvignile še zapornice. Kaj je torej prineslo leto 2007?
Takrat se je začel dvigati val. Ampak tisto pravo zanimanje Slovencev za italijanski trg se je povečalo proti letu 2010, ko so Slovenci po prvotnem »vohljanju« tržišča spoznali, da se iz Ljubljane v Lombardijo pripelješ v enem dnevu. S tem so Slovenci namesto svojega, dvomilijonskega trga dobili priložnost na območju, ki ima osemkrat več prebivalcev.

Govorite o Slovencih, ki so prodrli na italijanski trg. Obratnega pojava ni bilo?
V bistvu ne. Obrtniki ob meji in majhna podjetja v tem niso videli smisla. Kvečjemu so večja podjetja - taka, ki so prej investirala v Romuniji - spoznala, da se splača preseliti proizvodnjo tudi v Slovenijo, ker so tam zanimivi pogoji zaradi nižjih plač, manjše birokracije, ugodnejših najemnih. Tudi nov objekt zgradiš bolj poceni.

Kaj se je torej zgodilo z vami po letu 2007: ste pridobili ali izgubili stranke?
Naše majhne obrtnike in trgovce, ki so začeli zapirati, smo nadomestili s strankami iz Slovenije.

Slovenski obrtniki v Italiji so torej od padca mej predvsem nastradali?
Ja, niso se znali prilagoditi novim razmeram. Ampak ne smemo vsega povezati z mejo. Ko sem pred 20 leti prišel na Servis, je bilo več trgovin z jestvinami na podeželju ... Teh zdaj ni več, počasi izginjajo še trgovine v predmestju. Tukaj gre bolj za sociološke razloge, ki sploh niso povezani s padcem mej.

Katera so ta slovenska podjetja, ki so v Italiji dobila novo priložnost?
Predvsem gradbeniki. Po tisti hudi krizi, ko so propadli gradbeni velikani, so mnogi začeli delati na črno, cene so padle ... V takih razmerah resna podjetja niso mogla tekmovati. Zato so priložnosti začela iskati čez mejo, najprej v Avstriji in potem še v Italiji. Prišla so sem in postala uspešna. Dobiček pa so imeli tudi tisti, ki so povezanimi z njimi: podjetja za montažne hiše, postavljalci oken ... Teh je danes ogromno.

In ti so zdaj vaše stranke. Kaj jim nudite?
Najprej jih seznanimo s pravili, ki veljajo na področju varnosti pri delu. To je ključno. Če gradbišče postavi nekdo, ki ima slovensko registrsko tablico, že naslednji dan pridejo inšpektorji. To je zanimivo (se nasmehne ... op. ur.) Zato je pomembno, da imaš vse urejeno po zakonu, ker drugače dobiš visoko kazen. Potem seveda nudimo ostale storitve od knjigovodstva do vodenja plač. Veste, to, da je Evropa skupni trg, ni prav res. Vsaka država ima svojo zakonodajo.

In kaj pravijo slovenski podjetniki, ki pridejo v Italijo? Se prijemajo za glavo?
Ja, birokracija v Italiji je gotovo hujša kot v Sloveniji, čeprav je Slovenija zadnje čase na dobri poti (se zasmeje, op. ur.) ... Z vstopom v EU je pač morala prevzeti vse to, kar nalaga Evropa ...

Leta 2007 so očitno padle meje tudi za birokracijo. Začela se je širiti proti vzhodu ...
Da. Se širi ...

Peter Verč

Več novic na www.primorski.eu