RIM - Pravi, da se ni obremenjevala, kaj naj obleče. Prebrala je, da senatorji morajo nositi kravato, senatorkam pa je ohlapno predpisana »primerna obleka«. Zato je včeraj zjutraj Tatjana Rojc izbrala črno barvo. Svetli so bili le čevlji in dolg svilen šal.
Književnica je novemu poglavju naproti šla peš. Nastanjena je razmeroma blizu palače Madama, zato ji ni treba v boj z rimskim prometnim vrvežem. »Upam, da bo tako tudi ostalo,« si želi.

A včeraj ni šla takoj proti trgu Madama, kjer se v istoimenski renesančni palači sestaja dobrih tristo senatorjev italijanske republike. Odpravila se je v drugi dom parlamenta. V poslansko zbornico na trgu Montecitorio. Tam je pač Demokratska stranka (DS) sklicala sestanek vseh svojih poslancev in senatorjev pred umestitveno sejo. »Vodil jo je Maurizio Martina v dvorani Sala della lupa, ki je ugleden prostor v palači Montecitorio,« opiše Rojčeva. Nekoč najmočnejša sila v državi, zdaj pa krepko zdesetkana DS se je odločila, da bo med glasovanjem za predsednika zbornice in senata oddala belo glasovnico.

Nabrežinka v Rimu je po tej seji šla do senata. Pri vhodnih vratih so jo takoj prepoznali. Osebje senata je pač izurjeno. Še pred umestitveno sejo si zapomnijo imena in obraze novincev. »Med čakanjem, da se seja začne, se je Matteo Renzi rokoval z vsemi, ki smo novi. Ko je prišel do mene, sem mu rekla, da sem Slovenka, on pa me je prekinil in rekel, že vem, vidite, da nam je uspelo zagotoviti izvolitev Slovenca.«

Debitantka je dolgo čakala, da pokličejo njeno ime. V dvorano je stopila med zadnjimi. Po uradnem postopku najprej posedejo neposredno izvoljene senatorje, šele potem tiste, ki so si sedež zagotovili po odpovedi drugih. Rojčeva je v senat prišla kot nadomestnica Tommasa Cerna, ki je bil prvi na listi v Furlaniji Julijski krajini, a je bil hkrati izvoljen v milanskem okrožju.

Sledil je govor nekdanjega predsednika republike Giorgia Napolitano. Potem prvo, neuspešno glasovanje. Slovenka je vse gledala z veliki očmi in se spoznavala z novimi kolegi. »Pravili smo si, od kod prihajamo, kaj smo v življenju.«

Nekaj po kosilu jo partner slika pred senatom. Malo po tem jo pokličemo. »Drži, kar mi je povedal Francesco Russo: ko prideš sem, stopiš v nek vzporedni svet. Nimaš občutka za čas in realnost.«

Senatorki zaželimo dobro delo v prihodnjih ... Saj, koliko let bo sploh trajal ta sklic? »Upam pet,« izstreli. »Delo bo pa zelo težko.«

Peter Verč

Več novic na www.primorski.eu