SEŽANA - Izšla je komaj pred dobrim mesecem, učenci osnovne šole Srečka Kosovela v Sežani pa so jo že prebrali, dramatizirali, pripravili nekaj pesmi in organizirali srečanje z avtorjem. Bruno Volpi Lisjak si za svojo knjigo Ribič Sardon ne bi mogel želeti lepšega in bolj prisrčnega uspeha. Na prireditvi je sodelovalo približno petindvajset otrok starih od deset do dvanajst let. Zrežirali so pisano in celovito predstavo: od scene z mrežo polno ribic vseh vrst, barv in oblik, sip, morskih zvezd in konjičkov, z veliko kartonasto čupo v ospredju, do nastopa igralcev, pevcev, bralcev in voditeljev.

»To so otroci iz petega in šestega razreda,« nam jih je predstavila profesorica slovenščine Marija Štekar Košuta, »vprežena pa je vsa šolska struktura: knjižničarka, kulturno društvo, učitelji tehnične, glasbene in likovne vzgoje, hišniki in seveda, poleg mene, učiteljica Mateja Jerina. Publiko sestavljajo otroci iz ostalih paralelk.«

»Kras smo želeli približati morju,« je dodala ravnateljica Jadranka Mihalič. »Bruno Lisjak je pred kratkim že bil gost naše šole, a predaval je učiteljem. Hoteli smo, da bi njegovih življenjskih modrosti bili deležni tudi otroci.«

Najprej je v šolski telovadnici zadonela “Le sekaj, sekaj smrečico”, potem je spregovoril sam ribič Sardon. Vlogo je samozavestno igral Jaša Vodičar iz šeste A. »Hodim v dramski krožek in to je že moja druga predstava,« nam je ponosno povedal.

Sošolcem so otroci prikazali tri zgodbe: uboj morske pošasti pod Devinskim gradom, dež sardonov v Barkovljah in kraljico bombaža iz Križa. Publika je duhovite dialoge in kostume nagradila s prepričanim ploskanjem. »Pridni, dobro ste to pripravili, lahko bi nastopili v Kosovelovem domu,« jih je pohvalil Lisjak, ki je potem odgovarjal na vprašanja voditeljev in občinstva. Otroci so hoteli vedeti, če so njegove zgodbe resnične ali sad domišljije. Povedal jim je, da je bil na primer ribič Sardon pravi ribič iz Nabrežine, zelo inteligenten in razgledan človek, ki je delal tudi kot knjižničar in poznal Antona Aškerca. Povedal jim je tudi, kako so nekoč s čupami tihotapili krave in konje čez Cerkniško jezero: dve plovili so zvezali skupaj, žival pa je stala z dvema nogama na enem in dvema na drugem.

En otrok ga je vprašal, s kakšnimi težavami se je kot pomorščak spoprijemal na morju. »Nekoč sem tri leta nepretrgoma plul po svetu. Najhujše so bile nevihte, predvsem tiste na severnem Atlantiku. Ladja se tedaj guga, to se pravi, da se maje z enega boka na drugega, in se ziblje, kar pomeni, da se premika navzgor in navzdol od premca do krme. V takem razsajanju je težko celo jesti in piti, saj ti voda mimogrede zleti iz kozarca, kuharji pa na štedilniku lovijo lonce, ki drsijo desno in levo. No, enkrat nas je zajel tajfun. Valovi so bili večji od te telovadnice, strašno so udarjali na ladjo. V takem neurju se lahko zgodi, da val dvigne barko na sredini, tako da nima nobene opore ne spredaj ne zadaj. To je zelo nevarno, ker se barka tedaj zlahka zlomi. Nam je vihar povzročil veliko škodo, saj je ladijski trup na več mestih popokal. Prišli pa smo pravočasno iz tajfuna ven. Ladjo so nam kasneje popravljali v New Orleansu. Tam sem spoznal pravega Indijanca, starega poglavarja iz plemena Comanche. Na košatih laseh je imel zataknjena tri orlova peresa. Drugače pa je bil ves raztrgan. Pripovedoval mi je o življenju svojega plemena in o njegovi navezanosti na konje. Popravil na ladji je bilo potem konec in za zadnji večer mi je stari Comanche napovedal darilo. Kaj mi bo ta revež lahko dal, sem se spraševal. Pa pride in mi svečano pove: Ne obsojaj bližnjega, dokler ne boš dve luni hodil v njegovih mokasinih. To je bilo njegovo darilo. Velika modrost, upoštevajte jo tudi vi!«

Kateri ribolov je najtežji, so bili še radovedni otroci. »Vse ribe so bolj spretne od človeka. Mogoče pa je od vseh najbolj spretna jegulja. Zbeži ti tudi na kopno, saj je dvoživka. Žene so jih v tem primeru skušale natakniti kar na vilice. Nekoč so jegulje našli celo v vaškem vodnjaku, tako daleč so prišle.«

Zakaj zdaj ne lovimo več tunov? »Tunolova ni več, ker je človek preveč požrešen. Italijani so začeli tune loviti že na jugu Jadranskega morja, tako da so prekinili njihovo migracijsko pot. Lovijo jih kar sredi morja. Iz helikopterja jim dajejo navodila, kam obrniti. Tako lahko zajamejo ogromne jate rib. Naš mali tun je skoraj popolnoma izginil.«

Bruno Lisjak je bil vesel številnih vprašanj in velikega zanimanja. Njegova knjiga je bila na šoli Srečka Kosovela izbrana kot obvezno berilo za bralno značko 2016. Živahne prireditve z resničnimi zgodbami o kitih in kraljicah, tunih in jeguljah, tajfunih in Indijancih pa se bodo sežanski šolarji gotovo še dolgo spominjali.

»Upam, da bodo tudi zamejske šole organizirale podobno branje,« si želi kapitan Bruno. »Nekaj se že menimo z Nabrežino in Križem. Zelo pomembno se mi zdi, da naša pomorska dediščina ne pade v pozabo in da otroci naše morje občutijo kot svoje. Kapitan Bruno je lahko zadovoljen: vse kaže, da bo dosegel tudi ta cilj. Knjiga Ribič Sardon je en sam mesec po izidu že pošla. Založba Mladika že pripravlja ponatis.

Več novic na www.primorski.eu