»Ribiški muzej prihaja res v zadnjem trenutku«

Pogovor s predsednikom Frankom Cossutto pred nedeljskim odprtjem - Odločilna vloga Združenja za Križ in pomoč deželne uprave

Franko Cossutta. Foto Primorski dnevnik

Kdaj se je pravzaprav rodila zamisel za muzej?

»Ribiški muzej Tržaškega Primorja prihaja res v zadnjem trenutku. Slovenskih ribičev pri nas je manj kot prstov na eni roki, zgodovina našega ribištva in pomorstva pa se izgublja v zavesti ljudi.« Franko Cossutta, gonilna sila kriškega muzeja, ki ga bodo odprli v nedeljo, ne mara, da se govori o čudežih. »Za to so pristojni drugi, muzej je sad vztrajnosti in, če hočemo, trmoglavosti skupine ljudi, ki smo tudi v najtežjih trenutkih verjeli v to zamisel,« podčrtuje Cossutta, predsednik društva, ki je zgradilo in ki bo upravljajo muzej.

Leta 1969 sta pokojni Milo Košuta-Beljan in Drago Sedmak-Sedmakov na neki okrogli mizi o vinogradništvu izpostavila, da naša ribiška kultura ne sme v pozabo. Križ nujno potrebuje ribiški muzej, sta priporočila.
Zakaj je njun predlog padel v vodo?
Ne v Križu in niti v naši manjšini ni bilo zanimanja za takšno ustanovo. Danes bi rekli, da muzej takrat ni imel okrog sebe dovolj »kritične mase«.
In kdaj je prišlo do zasuka?
Leta 2000 z ustanovitvijo Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega Primorja. V ustanovni listini, ki smo jo oblikovali v Trstu, je pisalo, da je muzej glavni cilj društva.
In kdo so bili ustanovitelji društva?
Ob meni še Bruno Volpi Lisjak, Vera Tuta Ban, Martina Repinc, Livio Pertot, Marino Košuta in Dušan Križman. Oprostite, če sem na koga pozabil, med ustanovitelji smo bili Križani, Nabrežinci in Kontovelci, torej zastopniki treh naših ribiških vasi.
In zakaj ste za muzej izbrali prav Križ?
Sklenili smo, da mora biti muzej v eni od treh ribiških vasi in da mora gledati na morje. Odločitev je padla na Križ, ker so bili tam pogoji najboljši.
Kakšni pogoji?
Družba Dom nam je za zelo simbolično najemnino odstopila parcelo pod domom Alberta Sirka, ki je kot nalašč primerna za muzej. Pogodba velja 50 let, z možnostjo podaljšanja.
In kako ste se lotili dela?
Najprej smo začeli zbirati gradivo, dokumentacijo in prve eksponate za muzej. Za to je v glavnem skrbel Volpi Lisjak. Istočasno pa smo se lotili birokratskih opravil in načrtovanja. Pokojni arhitekt Dario Jagodic je brezplačno izdelal načrt za muzej, ki je leta 2005 doživel temeljni kamen. Potem so se žal pričele težave.
Kakšne narave?
Finančne. Zaradi splošne gospodarske krize se nam je ne samo podrla začetna finančna konstrukcija muzeja, ampak ostali smo dejansko brez denarja. Brez Združenja za Križ danes najbrž ne bi imeli muzeja.
Zakaj ne?
Ker je to združenje – glavna njegova pobudnika sta podjetnika Valentino Cossutta in Elisabetta Birsa – največ prispevalo za muzej. Združenje za Križ se je rodilo z namenom, da bi spodbudilo gospodarsko, športno in kulturno življenje v vasi.
Lahko nam razkrijete koliko znaša naložba za Ribiški muzej?
Okoli 350 tisoč evrov. 55 tisoč evrov so prispevali razni donatorji in člani našega društva, 20 tisoč evrov Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ko ga je vodila Ljudmila Novak, 60 tisoč evrov Dežela, preostali denar pa Združenje za Križ.
Deželni denar je bil, kolikor vem, odločilen za zaključek gradbenih in drugih del ...
Res je. Za to je zaslužen odbornik Gianni Torrenti, zelo pomembno vlogo sta pri tem imela naša deželna svetnika Igor Gabrovec in Stefano Ukmar. Politika se je enotno zavzela za naš muzej, za kar se ji zahvaljujem. Zahvalo si zasluži tudi arhitekt Juri Zeriali, ki je pripravil sklepni načrt za muzej in vodil zadnja obnovitvena dela.
Ste kdaj obupali in se zbali, da ne boste uspeli?
Nikoli. Doživeli smo več hudih trenutkov, a smo vedno verjeli, da bomo nekoč prišli na cilj. Naši ribiči so večkrat morali na morje tudi ob viharnih nočeh. Če bi popustili, nam ribiči tega ne bi odpustili. Naš muzej je tudi spomenik njihovi vztrajnosti in pogumu.