LJUBLJANA - Odnos, ki ga matična Slovenija goji do Slovencev v sosednjih državah, se odraža tudi in najbrž predvsem v javnih občilih. O tem je na nedavnem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru spregovorila novinarka Poljanka Dolhar, svoje stališče je nato v našem dnevniku izrazil Rudi Pavšič, predsednik komisije RTV Slovenija za zamejske vsebine. O tem smo se pogovarjali z novinarko Ilinko Todorovski, varuhinjo pravic poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija.

Na papirju vse najboljše, v praksi precej drugače.
Kako to?
Ne želim pretiravati s kritiko, saj RTV Slovenija tudi v odnosu do zamejcev izpolnjuje zakonske obveznosti. Vendar se včasih zdi, kot bi bile za nacionalno medijsko hišo različne zaveze samopostrežna polica, s katere vzame, kar ji ustreza, medtem ko pri nekaterih dolžnostih ni tako zelo dosledna, denimo v pozornosti do zamejstva.
Kaj imate v mislih?
Pretok novic je skromen, številni dosežki in presežki, kakor tudi težave ali stiske zamejskega človeka pa velikokrat komaj vidni. Poglejmo recimo slovensko skupnost na Hrvaškem, s katero me veže dolga zgodovina, odkar sem bila v 90-ih letih dopisnica RTV Slovenija iz Zagreba. Upam, da se mi ne šteje za nasprotje interesov, če povem, kako dobro razumem nejevoljo svojih prijateljev, ko Slovenija prezre njihova prizadevanja.

Ste prejeli zaradi tega kakšno pritožbo?
Kot varuhinja se s tovrstnimi pritožbami še nisem srečala, razen z nekaj grenkobe na nedavni seji pristojne komisije za zamejske vsebine na RTV Slovenija. Tam je kar zabolela misel enega od članov, koroškega Slovenca, da pa »morda nismo dovolj zanimivi za slovensko javnost«. Saj to vendar ne more držati!
Kako ocenjujete poročanje RTV o Slovencih v Italiji?
Furlanija - Julijska Krajina je bila v programih RTV Slovenija tradicionalno dobro medijsko pokrita, dopisništvo v Trstu je bilo standard. Z rahljanjem in padanjem meje, spreminjanjem družbenih in političnih okoliščin, se je tudi to obrnilo na glavo. Verjetno gre za še širši pojav, tudi za spreminjanje notranje dinamike v manjšini, čeprav o tem bolj ugibam. Novinarka Mirjam Muženič, kot vidim, z nezmanjšano vnemo posreduje zgodbe, kolikor se na nacionalnih televizijskih in radijskih frekvencah najde prostora zanje. A to ni vse.
Kaj bi še izpostavili?
Posebej bi omenila uspešno radijsko zgodbo Sotočja. Nekaj več priložnosti je potem v okviru koprskega regionalnega centra, svojo vlogo v občutku za skupni prostor ima tudi TV Dnevnik slovenske redakcije RAI. Novo okno je bilo odprto s posebnim portalom na spletnem mestu rtvslo.si, a je tudi tu resnično še veliko neizkoriščenega prostora in možnosti sinergij, če si sposodim besede predsednika prej omenjene programske komisije Rudija Pavšiča.
V slovenski manjšini v Italiji včasih ugotavljamo, da RTV, kot sicer ostali slovenski mediji, poročajo o nas le ko nastajajo težave in problemi. Soglašate s to oceno?
Poznate novinarsko mantro, da ni novica, če pes ugrizne človeka, ampak če človek ugrizne psa, kar je drug način, s katerim povemo, da slaba novica prej najde medijski prostor kot dobra. Pri manjšinskih tematikah ni nič drugače. Ko sem pred sejo programske komisije preštevala prispevke o Slovencih v Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški v osrednjih informativnih oddajah TV Slovenija, sem hitro ugotovila, da je še dobro, da se kje kaj zaplete ali da so kakšne volitve, sicer bi bilo novic še manj.
Vaša ugotovitev je nekoliko cinična ...
To govorim brez cinizma in predvsem v želji, da bi si nalili čistega vina in zasukali trend, se prilagodili novim časom in poiskali nove priložnosti v čezmejnem in medmrežnem povezovanju. Kot vidim, ima novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc veliko posluha za nove ideje. Seveda se kot varuhinja ne morem osebno angažirati v tem, lahko pa sem posrednik dobrih idej, zaveznik nevidnih in slaba vest odločevalcev.
Kako ocenjujete poročanje RTV o italijanski in madžarski skupnosti v Sloveniji?
Sistemsko je področje dobro urejeno, z zgodovinsko močnim italijanskim programom v okviru regionalnega RTV centra Koper Capodistria ter bistveno mlajšim lendavskim studiem za madžarsko narodno skupnost. Žal oboji delijo usodo Zavoda, ko gre za varčevalne ukrepe, ki pa tudi niso nujno samo slabi, lahko so tudi spodbuda za premislek o tem, kje se je morda zaspalo in kje bi bilo treba pospešiti korak s časom.
Kaj bi bilo treba več narediti na tem področju?
Kar opažam je, da imata obe avtohtoni manjšini kar nekaj medijskega prostora za poročanje o samih sebi, skoraj neznatna pa se zdi prepustnost v širši družbeni prostor in prežemanje idej, znanj, razumevanja in vrednot, kar so ideali odprte demokratične družbe.
Še kar ostra ocena ...
Ne vem, če se temu, kar imamo, lahko reče getoizacija, se pa sprašujem, zakaj kot strastna gledalka, poslušalka in bralka RTV vsebin v slovenščini tako malo vem o utripu italijanske in madžarske skupnosti pri nas. Verjetno je tudi tu še kaj neizkoriščenega prostora in priložnosti.
Sandor Tence

Več novic na www.primorski.eu