MePZ Jacobus Gallus gostoval v Algheru in Castelsardu. Foto: MePZ Jacobus Gallus
MePZ Jacobus Gallus gostoval v Algheru in Castelsardu. Foto: MePZ Jacobus Gallus

Pregovor, da je šlo vse kot po olju, je tokrat resnično na mestu, saj je do izmenjave prišlo v prvi vrsti po zaslugi domačinke, gospe Annamarie Rognoni, ki je pobudnica in organizatorka natečaja za ženske pokuševalke ekstradeviškega oljčnega olja »Oro di Alghero«, ki se je letos odvijal že sedmič. Tudi sama navdušena in predana oljkarka (na svojem posestvu goji devetdeset oljk, od katerih je več stoletnih) je marca 2014 obiskala sejem Olio Capitale, ki jo je tako navdušil, da se je poleti ponovno vrnila v Trst na krajše počitnice, da bi pobliže spoznala oljkarstvo v Furlaniji Julijski krajini, v Sloveniji in na Hrvaškem. Naključje je naneslo, da se je znašla na vaji našega zbora in jo je petje tako prevzelo, da je sklenila zboru omogočiti prihod na Sardinijo. Po njenem posredovanju sta prišla v stik predsednica Gallusa Valentina Sancin in dirigent zbora Matilde Salvador Paolo Carta in vez je obrodila splet okoliščin, ki so s pregovorno sproščenostjo pevk in pevcev zbora izzvenele v zanimivo, bogato in dragoceno doživetje.

Prvo posebno doživetje smo okusili že na letalu, ko je hostesa Valentina napovedovala dobrote »letalske kuhinje« in kozmetične artikle v verzih, zabeljenih s prisrčnimi dovtipi in domislicami.

Vsakodnevno doživetje pa je bila tudi peklenska vročina, ki nas je tudi na Otoku držala za vrat, čeprav je od časa do časa zapihljala sveža tirenska sapica, a so bila olajšanja zelo kratkotrajna.

Namestitev v hotelu Margherita s prijaznim in ustrežljivim osebjem je potekla bliskovito, v imenu zbora Matilde Salvador pa nam je prišla voščit dobrodošlico »žgajasta« predsednica Emma Gobbato z dvema kolegicama pevkama. Ker ni bilo za prvi večer uradnih obveznosti, smo si po prvem stiku z Algherom privoščili »zborovsko« večerjo v restavraciji Macchiavello, na starem mestnem obzidju; na večerjo smo povabili tudi Annamario Rognoni, ki je vsa vesela izpovedala: »Kako sem ponosna, da sem vas pripeljala v Alghero!«

Naslednjega dne je napočil čas prvega nastopa. Do zgodnjega popoldneva je bilo na vrsti kajpak predvsem kopanje, ali pohajkovanje po mestnem zgodovinskem središču, kjer je še močno čutiti prisotnost aragonske in katalanske nadvlade iz prejšnjih stoletij in so ulice in trgi poimenovani »dvojezično« v katalonščini in italijanščini; ob 18. uri pa je zborovodja Marko Sancin sklical strogo vajo, na kateri nas je najprej premešal ko karte, da smo za vsak sklop pesmi morali spremeniti postavitev. Pevke in pevci so se z dirigentom složno strinjali, samo eden se je neprestano »pritoževal«, ker so mu ustaljene navade bolj pri srcu kot presenečenja v zadnjem trenutku.

Večerni hlad je bil bolj namišljen kot resničen. Do koncertnega prizorišča v mestni katedrali »Santa Maria Immacolata di Alghero« smo se podali že v krojih, po akustični vaji pred razkošnim glavnim oltarjem pa je sledil čas umiritve in zbranosti pred koncertom. Pevci smo začutili vso odgovornost svojega poslanstva in smo se miselno naravnali na program.

Koncert je spadal v pobudo »Incontri Polifonici dal mare Adriatico al mare di Sardegna«, ki ga prirejata Associazione Akademia Cantus et Fidis in Coro Matilde Salvador iz Alghera.

Zbor Matilde Salvador je nastal leta 1992 na pobudo vsestranskega glasbenika in dirigenta Paola Carta, ki ga vodi še sedaj. Na svoji dolgi pevski poti je imel kar nekaj pomebnih postaj, sodelovanja na tekmovanjih so ga leta 1999 pripeljala tudi v Gorico na tekmovanje »C.A. Seghizzi«, sicer pa je leta 2000 nastopil na tekmovanju v mestu Cantonigròs v Kataloniji, leta 2002 na tekmovanju v Zagarolu, leta 2010 v Barceloni, od leta 2011 sodeluje pri projektu »Concerto tributo a De Andrè per coro e piano a 4 mani«, v okviru katerega so nastopili v Turinu in Veroni. Od leta 1993 organizira zbor revijo »Note di fine estate«, ki se odvija septembra, prva revija »Incontri polifonici« pa se je odvijala leta 1996. Tudi zbor Matilde Salvador se otepa s hudimi finančnimi težavami, saj je tudi na Sardiniji vse manj sredstev namenjenih kulturi, in je letošnjo izvedbo z gostovanjem zbora Gallus komaj izpeljal.

Prebivalci Alghera in turisti, ki so za kulturne dogodke v mestu občutljivi, so mestno katedralo napolnili do zadnjega kotička. Uvodni akord je seveda pripadel gostiteljem, ki imajo v svojem ženskem (ali bolje rečeno dekliškem) delu zbora morda svoj najboljši element; dolg in topel aplavz je nato sprejel pevke in pevce MePZ Jacobus Gallus.

Ema Gobbato je s prisrčno dobrodošlico v duhu povezala člane zbora z občinstvom, predsednica Valentina Sancin pa je v strnjenem in učinkovitem nagovoru povedala, kdo smo, zakaj smo, kaj pojemo in zakaj pojemo.

Zborovodja Marko Sancin je predstavil spored, razdeljen na tri dele: pravoslavna liturgija, nabožna zborovska literatura iz katoliške tradicije in slovenska nabožna literatura s slovenskimi avtorji.

Nato sta razpoloženost pevcev, dirigentova dinamična, zanesena in natančna roka ter prijetna akustika cerkve opravili svoje. Občinstvo je poslušalo zbrano in z zanimanjem. Kljub temu, da je bil spored nabožne vsebine, je bil sestavljen raznoliko, z različnimi in originalnimi prijemi sodobnih ali v času bolj odmaknjenih avtorjev.

Ko je Marko napovedal Duruflejev Notre Pere in da je to sicer že tretji Oče naš v programu, je duhovita gospa obzirno komentirala svoji sosedi v klopi, da v današnjih časih kakšen Oče naš več pravzaprav ne škodi.

Zbor je sočno in barvito zvenel v celoti, s svojimi interpretacijami pa je prepričal občinstvo, tako da je bilo potrebno na koncu zapeti še nekaj dodatkov.

Po nastopu sta se nam približali dve gospe in povedali, da sta iz Vrsarja (Orsera) oz. iz Rovinja. Gospe sta potomki istrskih beguncev, ki so v tisočih našli zavetje v zaledju Alghera v kraju Fertilia (kjer je tudi letališče) in so si tam ustvarili naselje po meri in ulice poimenovali po svojih krajih izvora. Postavili so tudi spomenik hvaležnosti sardinskemu ljudstvu, ki jih je leta 1947 bratsko sprejelo odprtih rok.

Gospe, ki prijateljujeta z Annamario Rognoni, sta kar zažareli, ko smo se z njima pogovarjali v tržaškem narečju. Ona iz »Orsere« pa je kar priznala: »Cantè cussì ben che me xe vegnù i brividi. La guardi i brazi!» in se je spet pogladila po lakteh.

Nekdo pa je pomislil, kako prijetno je slišati kaj takega in kako lepo je, da so končno daleč časi mržnje ...

Prijateljevanje med pevkami in pevci obeh zborov pa se je nadaljevalo pri skupnem omizju v bližnji restavraciji.

Dopoldanski čas v sredo, 23. julija je bil v glavnem namenjen turističnemu pohajkovanju, kajti že ob 13. uri smo se z avtobusom odpravili v 35 km oddaljeni Castelsardo. Z obveznim postankom na plaži La Pelosa v okraju Stintino, kjer smo lahko uživali kristalno čisto toplo morsko vodo, neverjeten razgled na pravljično okolico in s pogledom v smer zamenitega otoka Asinara, znan po belih osličkih in po trdem zaporu. Zapor je deloval od leta 1885 do 1997 kot kolonija za kaznjence, ki so na raznih lokacijah opravljali kmetijska dela. Od 1992 do 1998 je bil Asinara zapor najstrožje varnosti; tu so bili zaprti Toto Riina, Raffele Cutolo in drugi mafijski veljaki. Tudi Giovanni Falcone in Paolo Borsellino sta zaradi varnosti morala preživeti nekaj mesecev na otoku, a sta morala državi povrniti stroške bivanja.

Tudi pevke in pevci, ki seznanjajo širni svet s slovensko pevsko kulturo, nosijo večino stroškov za potovanja sami. A grenke misli je na mah pregnal neverjetno sugestiven pogled na srednjeveško trdnjavo in strmo skalnato vzpetino, na kateri stoji mestece s pet tisoč prebivalci. Sprehod po uličicah, trgih, mimo kamnitih kulturnih spomenikov in mogočnih cerkva stisnjenih v rebri skalnatega masiva, da občutek, da si stopil ali v srednji vek ali v jaslice. Fotoaparati, telefončki in smartfoni so klikali kot za stavo. Kamor si se ozrl, je jemalo dih od posebne, prvobitne, kamnite lepote.

Prizorišče nastopa v okraju Lu Bagnu je bilo manj slikovito, a kljub temu ni bilo doživetje nič manj prijetno. Gibalo večera je bil tudi tokrat dirigent Paolo Carta.

V cerkvi Svete Teresine, preoblečeni v sodobno arhitekturo, je priredil revijo v čast skupini dvajsetih srednješolskih otrok, ki so prestali zahtevno avdicijo inštrumentalnega natečaja, ki ga je razpisala Večstopenjska šola »Castelsardo« ob izdatni podpori občinske uprave; projekt je zaživel ob spoznanju, da pomeni glasba osnovo vzgoje in v tem spoznanju sta našla šola in občinska uprava skupen jezik za uresničitev zamisli.

V nabito polni cerkvi, ki jo je velikodušno dal na razpolago župnik Giuseppe Delogu, tudi sam zborovodja, se je pozornemu pretežno mlademu občinstvu predstavil najprej Jacobus Gallus s štirimi ljudskimi priredbami, pri katerih ni mogla manjkati Vrabčeva Polka je ukazana; za dodatek pa je dirigent Marko Sancin izbral Merkujevo priredbo Jnjen čeṷa iti gna', ki je zarezala globoko v duše poslušalcev. Pevcem iz Trsta je sledil moški zbor »Iddanoa« iz kraja Villanova Monteleone, ki ga tudi vodi dirigent Paolo Carta. Zbor je visoke kakovosti, z barvitim in pristnim moškim zvenom, poje pa sardinske ljudske pesmi z značilnim glasovnim sforzatom predvsem pri visokih glasovih in z ritmično kadenco kot jo zmorejo samo Sardinci.

Ni naključje, da so za dodatek zapeli eno najznačilnejših skladb iz svojega repertoarja Ballu pilicanu, ki je primeren za starejše plesalce, ne manjka pa seveda oponašanje ovce, kar daje slutiti, da je pastirskega izvora.

Revijo so zaključili otroci z vokalno inštrumentalnim nastopom, pri katerem se je posebej izkazala mlada pevka Monica z izrazitimi glasovnimi sposobnostmi in kljub mladosti z zelo suvereno držo pred občinstvom.

Skupno druženje ob domačih dobrotah je bilo na prostornem cerkvenem dvorišču zelo sproščeno, a tudi žal zelo kratko, ker nas je čakal povratek v Alghero.

Naslednji dan je bil posvečen turističnim muham: izlet z ladjico v Neptunove jame, nakupovanje, zadnje kopanje, poslovilna večerjica bolj po domače v bolj po domače restavraciji in pa zaključno »Na zdravje!« z mirto - likerjem, v katerem utripajo vsi vonji in vse najžlahtnejše primesi zemlje, skal in morja čudovite Sardinije.

Boris Pangerc

Foto: MePZ Jacobus Gallus