Tako pravi Loredana Guštin, ravnateljica Liceja Franceta Prešerna iz Trsta in koordinatorka pripravljalnega odbora za proslavo, s katero smo pretekli petek, ob priložnosti predstavitve pobude, opravili pogovor. Sogovornica je prepričana, da se bo na torkovi proslavi predstavila šola, v kateri določene aspekte zaradi spremembe sestava šolske populacije in tehnološkega napredka obravnavajo drugače kot v preteklosti. Glede tega je po mnenju ravnateljice Guštinove pri profesorskem in učiteljskem kadru čutiti veliko željo po posodabljanju znanja ter da je bilo na tem področju že veliko narejenega in se še dela.

Dejansko so stekle jeseni leta 2015, ideja o proslavi pa je obstajala že nekaj mesecev prej, resda v okviru ene same šole, potem smo lani poleti, še zlasti pa jeseni pobudo razširili na vse šole v vseh treh pokrajinah. Verjetno, ko smo jeseni leta 2014 začeli z idejo o proslavi 70-letnice na liceju Prešeren, je bilo vse nekako prezgodaj, smo pa imeli v mislih pripravo na publikacijo. Že nekaj let smo razmišljali, da bi zbrali nekaj zgodovinskih dokumentov in jih objavili, stalno imamo željo, da bi darovali, saj imamo kaj nekaj gostov iz različnih krajev Slovenije in ko moramo kaj darovati, ne vemo, kaj prijeti v roke. Zato smo priložnost izkoristili in pripravili zbornik. Se je pa ta naša proslava razširila, kar je čisto naravno in zelo lepo, da smo naleteli na podporo in navdušenje vseh ostalih ravnateljev in šol ter da imamo podporo obeh krovnih organizacij. Zelo nam je všeč, da smo stvar uspeli razširiti ne samo na šolsko področje, ampak na celotno manjšino.

Koliko oseb je v pripravljalnem odboru?

V njem smo Tomaž Simčič, ravnateljici Magda Visentin in Sonja Klanjšček, ravnatelj Marijan Kravos in jaz. Jeseni leta 2015 sem na kolegiju ravnateljev začela spraševati, kdo bi se javil in v bistvu so se javile te osebe, nekatere smo tudi malo prepričali, tako da so zaobjete vse stopnje. Nekajkrat smo se srečali v tej zasedbi, večkrat pa z režiserjem Romeom Grebenškom, raznimi profesorji in dijaki, odvisno od trenutka priprave.

Na spletni strani Vašega liceja sem zasledil objavo razpisa za izbiro režiserja. Je bil Grebenšek izbran med drugimi kandidati, ki so se prijavili?

Nihče se ni prijavil. Najprej smo se pogovarjali z Igorjem Pisonom, ker je naš bivši dijak, ampak je odpovedal. Potem smo se malo spraševali okrog in zgleda, da se nikomur ni zdelo zanimivo, tako da se je javil samo Romeo Grebenšek. Je pa to, da objavljamo razpise na spletni strani neka obveza: če prejmemo nekaj denarja v našo bilanco, moramo kot javna uprava imeti vse transparentno.

Katera je rdeča nit torkove slovesnosti?

To, da smo uprti v prihodnost. Ta šola ima pač močne, dolge korenine, praznuje sedemdesetletnico, a kot je sam Grebenšek rekel, praznujemo sedemdesetletno bitje, ki pa je polno energije in mladostniškega zagona ter uprto v prihodnost. Zato tudi ideja, ki je navdihnila še posebej mlade. Zdaj ne vem, kaj bo v torek, zelo skrivajo, kaj bo v proslavi, vendar so vsi nekako želeli, da naj ne bo običajna proslava oz. proslavljanje naše preteklosti, ampak prihodnosti slovenske šole v naših krajih.

Kakšno sliko slovenske šole želite prikazati naši širši javnosti? Kakšna je ta šola prihodnosti?

Taka, ki jo ustvarjamo vsak dan. Na nekem sestanku smo razpravljali, kako se je naša šola v desetih letih spremenila, kako je naša populacija zelo različna in razmišljali, kakšno je poslanstvo slovenske šole v teh krajih: ali zadržujemo v šoli neke Slovence, ali pa na stvar gledamo tudi širše, vztrajamo pri strpnosti, poznavanju več jezikov, pri neki širini. Predstavljam si, da je tega po naših šolah veliko več kot v preteklosti. K temu so nas prisilile okoliščine: imamo populacijo, ki je vedno bolj pisana, vedno manj »pristno slovenska«. To nas nekako sili, da tudi določene teme in aspekte obravnavamo bistveno drugače, kot smo jih v preteklosti. Vidim, da je tudi pri profesorskem in učiteljskem kadru izredno dosti volje, da bi posodobili svoje znanje. Tudi to, da imaš pred sabo vedno nove generacije, polne energije in rojene v digitalni dobi, neverjetno dosti vpliva na delo v razredu, s tem da imamo računalnike in projektorje, svet stalno prihaja v razred z različnimi informacijami. Zato se trudimo, da bi mladim pomagali, da bi med vsemi temi informacijami našli pot do znanja. Imamo večkrat opravka z mladimi, ki si domišljajo, da znajo neverjetno veliko stvari, ampak to ni znanje. Vse, o čemer zdaj govorim, si pred desetimi leti ne bi mogli niti predstavljati, je pa nekaj, kar nas vsak dan spodbuja k temu, da se stalno posodabljamo in izobražujemo. Ponavljam, vtis imam, da je tudi na področju izobraževanja bilo kar nekaj narejenega in se še premika. Gotovo niso vse situacije idealne, marsikje škripa, kjer pa so mešane generacije profesorjev, se vidi, da je nekaj živega.

Ivan Žerjal

Več novic na www.primorski.eu